Slovenci za sovraštvo niti politike ne potrebujemo

Politika nas Slovence razdvaja že več kot stoletje in verjetno so se še pred mlado in staroslovenci Slovenci sovražili, ker so eni imeli monarhijo raje, kot drugi in morebiti je bilo podobno že v karantanskih časih, ko so bili eni zadovoljni z izvoljenimi vojvodami, medtem ko so jih drugi sovražili. Seveda v tistih časih niso imeli časopisja in interneta, da bi lahko svoje poglede izražali vsemu svetu, tako kot zdaj, ko komentarji kar letijo in jih je že toliko, da nihče ne more imeti pregleda nad njimi.

V resnici je politika le najpomembnejšo področje v življenjih ljudi, saj se na tem področju odloča, kako bomo vsi živeli. Mnogi menijo, da se lahko umaknejo iz sveta, blokirajo negativne vplive okolice, se zakopljejo v lasten svet in da je zaradi tega odločanje mož in žena v oddaljeni prestolnici nepomembno, nekaj, čemur se lahko kvečjemu smejijo, razloga za pretirano skrb pa nimajo. Toda v resnici se je zelo težko izolirati, saj se država vtika v življenja vseh posameznikov in jim kroji usodo.

Ker je tako, ker je politični prostor tud medijsko zelo pokrit, ni nič nenavadnega, da se ljudje delijo v frakcije in se neusmiljeno sovražijo, saj svoje nasprotnike vidijo kot vojake nasprotne strani. Tiste strani, ki jim hoče škoditi.

Ampak sovraštvo ni omejeno samo na politiko. Ljudje imamo različna mnenja o skoraj vsak stvari, od religije, vzgoje otrok, preživljanja prostega časa, privrženosti znamkam telefonov ali zvrsti glasbe, celo do tega, kdo naj zmaga v resničnostni oddaji Gostilna, šovu ki ga vsak dan po osmi uri predvaja komercialna televizija Pop TV. V človeku obstaja neka potreba, da v nič daje tiste, ki jih ne mara in glasno zagovarja one, ki so mu všeč. Potreba po negativnosti se zdi večja, od potrebe po leporečju in hvali. To lahko dobro vidimo v poplavi sovražnih komentarjev po spletu. Gostilna, kjer se nekaj tekmovalcev iz tedna v teden  bori za končno zmago in za denarno nagrado, ni nič drugačna. Čeprav gre očitno za šov, ki cilja na čim večjo gledanost, se najdejo ljudje, ki so pripravljeni dogajanje gledati vsak dan in so tudi sposobni pisati najbolj nizkotne komentarje, da bi ponižali nekoga, ki jim ni všeč. Pri tem svoje nezadovoljstvo opravičujejo s sveto jezo nad nesposobnostjo ali neiskrenostjo svojih tarč sovraštva, čeprav je povsem očitno, da se v resnici borijo z nekimi svojimi kompleksi. Navsezadnje, komu pa v resnici mar, kdo zmaga v  resničnostnem šovu, ki ga ne plačujejo davkoplačevalci in kjer se telefonski klici pri glasovanju zaračunavajo tistim, ki so pač pripravljeni na tak način zapravljati svoj denar? Vse skupaj je le poceni zabava za dneve, ko ni za početi kaj bolj pametnega, a nekateri so se na žalost sposobni popolnoma predati dogajanju. V resnici ni to nič drugače, kot spremljanje političnega dogajanja, z razliko, da je slednje celo pomembno, kar lahko državljani spoznajo v trenutkuh, ko jih oblasti zadolži za nekaj tisoč evrov po glavi, ne da bi jih kaj vprašala. Rezultat tekme v resničnostnem šovu ne bo, razen udeležencev, pomemben za nikogar drugega. Kot bi mignil, bo na sporedu kaj novega in celo zmagovalec bo hitro pozabljen.

Sovraštvo je v resnici vseprisotno. Ljudje se radi sovražimo, čeprav je veliko prikrivanja za sladkimi besedami in za konstruktivno kritiko, ko svoje nasprotovanje skušamo skriti za dvoreznim mečem dobrodušne kritike, ki naj tarči pomaga, a jo povečini skuša spraviti na kolena. Obrekovanje je sestavni del življenja velike večine in najbolj zabavno je, ko je cilj le tega vedno tisti, ki ga trenutno ni, ko pa se vrne, se ost usmeri spet na koga drugega, kot da bi bilo vse lepo in prav. Razloga za takšno stanje človeštva ne poznam, a verjetno je povezano z evolucijo in preživetjem najmočnejših ali najbolj pretkanih,  bojem za preživetje in za čim boljše v življenje. Ljudje razumejo, da so del tekme, da je v resnici vse življenje Gostilna, da bodo le eni uspešni, drugi pa ne, da bodo uspešni uživali bolj kot poraženci in zato tudi bolj ali manj tekmujejo v šoli, na delovnem mestu, v sklepanju prijateljstev, v iskanju pomembnih zvez, v ustvarjanju videza srečnosti in uspešnosti. Zato tudi velike hiše in dobri avtomobili, kar se na koncu prelevi v takšno norost, kot jo lahko vidimo v z nafto bogatih arabskih državah, kjer razni mogočneži zbirajo drage avtomobile, ki jih potem vozijo morebiti nekaj krat v življenju, potem pa gredo na odpad, ali pa čakajo v ogromni zbirki, ki je povsem neuporabna.

Pogosto se zgodi, da ljudje  v lastni nesposobnosti doseči veličino, iščemo nadomestke in tako se poistovetimo s kom uspešnim ali celo s celo skupino. Od tukaj izvira nezdrav nacionalizem ali navijaštvo za določen športni klub ali norija za zvezdniki. Od tod izvira tudi podpora političnim strankam, ko se mnogi spremenijo v vernike in se svojih idolov niso pripravljeni odreči niti, ko jih ti izdajo, ali pa očitno delujejo v nasprotju z njihovimi interesi. Od tod izvira tudi sovraštvo, ki so ga nekateri sposobni razviti do povsem normalnih oseb, ki pač sodelujejo v nekem resničnostnem šovu, kjer tekmujejo zase, ne pa za svoje podpornike.

Če se je v preteklosti sovraštvo množic dalo še skrivati s cenzuro, je obdobje spletnega komentiranja na dan prineslo pravo podobno človeštva. Skriti za svojo anonimnostjo, ali pa še to ne več, mnogi sproščajo svojo jezo. Mnogi so še, ki še tega ne počnejo, ampak se raje skrivajo v lokalni gostilni ali med sodelavci ali v krogu družine. Tistih, ki vse obdržijo zase, je bolj malo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s