Janševa ‘diktatura’ je le odraz politične nemoči

Kar lahko pravkar spremljamo v delovanju tako politične stranke SDS, kot tudi tej stranki podložnih medijev in dežurnih spletnih komentatorjev in trolov, sta živčnost in nemir ob razvoju dogodkov, ki niso v njihov prid. Vedno bolj se bliža trenutek, ko bo Višje sodišče v Ljubljani presodilo v primeru Patria, javnomnenjska podpora SDS-u ostaja prenizka, da bi lahko, tudi če bi do predčasnih volitev prišlo kmalu, prevzela oblast, država očitno ne bo bankrotirala, evropskega posredovanja, ki bi jih rešilo muk pa tudi ne bo. Na kratko, razmere so za SDS, sploh pa za Janšo, zelo slabe.

Zato ni nič čudnega, da se politični ustroj te države, kakorkoli slaba je že, primerja z diktaturo, kakor to počne predsednik SDS, Janez Janša in kakor potem papagajsko ponavljajo v stranki in celo na vsej politični desnici.  Nič čudnega tudi ni, da se fantazira o udbaški globoki državi, ki iz ozadja vleče vse niti in da se povsod vidi komunistično zaroto. Niti ni presenetljivo, da se bivšega predsednika Milana Kučana upodablja malodane kot Mrlakensteina. Na tak način se tišči glavo v pesek in ignorira znamenja časa. In ta so, da večina Slovencev pač ne zaupa tej politični opciji in da so razmere pač takšne, da bo politična levica v tej državi s takšnimi nasprotniki še kar nekaj časa prevladovala. Ne le  v parlamentu, tudi v medijih, šolstvu, družbi na splošno. To ni posledica neke medijske zarote, ampak zgodovinskega razvoja. Vem da je o tem abotno pisati, ampak tista delitev na podpornike partizanov in domobrancev, ki gre nekako 65% proti 35%, je še kako vgrajena v delovanje slovenske družbe, le da se, k sreči, mnogi poudarki spreminjajo, ko politične stranke prevzemajo nove obraze in nove poglede na svet. Kot primer lahko podamo to, kako je politična desnica v tej državi prevzela dogme ekonomskega liberalizma in si s tem nakopala jezo številnih državljanov, medtem ko je politična levica na drugi strani ravnala bolj preudarno, četudi hinavsko in je svoj podoben program zapakirala v lepši celofan.

Razmišljati o Sloveniji kot o diktaturi je seveda smešno, razglabljati o tem, da neizvoljena ‘globoka država’ nadzoruje tudi pravosodje, tudi. Je pa razumljivo. Ko Janez Janša strmi porazu v oči, tuhta, kako bi se na koncu le še rešil. Zaostrovanje govorice, mobilizacija svojih ljudi, žolčni napadi na same temelje države, služijo le temu, da se  v blažjem primeru še v naprej zagotovi nadzor nad večjim delom politične desnice, v najslabšem pa povzroči prevrat in konec te republike in nadomestitev z novo. S takšno lustrirano, Orbanovo drugo republiko, ki bi počistila z vsemi, ki ne mislijo enako. Na tak način bi bilo potem mnogo lažje vladati. Seveda je ta druga možnost povsem izključena, saj za kaj takšnega ni dovolj podpore ne med državljani, ne v državnih institucijah.

Na žalost bomo še nekaj časa deležni poneumljanja in zaostrovanja s strani tako predsednika SDS, kot tudi njegove stranke in medijev, ki ga podpirajo. Edina rešitev, paradoksalno tudi za politično desnico, je menjava vodilnih, ki do zdaj niso uspeli na svojo stran pridobiti večine državljanov. Ni res, da je ta država za vse večne čase zabetonirana po nekih levo – desno delitvah in da tega ni mogoče preseči. Navsezadnje sta oznaki levica in desnica ostanka neke pretekle dobe, pogosto povsem neprimerna za sodobne čase. Ljudjem je le treba ponuditi nekaj novega, delujočega, navdihujočega in če bo tega sposobna politična desnica, jim bo tudi uspelo prevzeti oblasti in korenito spremeniti delovanje države. Predvsem SDS, takšna kot je, z vodstvom ki ga ima, tega očitno ni sposobna. Da je nekaj hudo narobe, bi jim lahko povedalo že to, kako slabo so se odrezali na prejšnjih volitvah v DZ, kjer bi morale stranke levice povsem pogoreti, a se je na koncu zgodil Janković. Da zaostrovanje tudi ne bo prineslo rezultatov, tudi. Resnica je takšna, da so si v SDS-u in Janša skupaj z mediji, ki jih podpirajo, največji sovražniki prav sami. Pogosto je njim nasprotnm medijem dovolj le, da prenesejo njihove besede in s tem sprožijo ogorčenje pri večini državljanov.

Kar bi morali storiti na politični desnici, bi bilo začeti govoriti o prihodnosti. Ponujati vizije boljše Slovenije, ponujati programe in ideje in ljudi, pozabiti pa na preteklost in prenehati s pretiranim negativizmom. Matej Tonin bi recimo lahko bil pravšnji človek za to, ampak kaj pa jaz vem. No, seveda, tukaj lahko vidimo še eno ogromno težavo, namreč, da se vsakega potencialnega nasprotnika Janeza Janše  v njegovem ali v zavezniškem taboru skuša povoziti, preden bi se preveč okrepil. Da bi to počeli nasprotniki, bi bilo še razumljivo, da pa to počneš sam, kaže skoraj na kult osebnosti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s