Destruktivnega delovanja največje opozicijske stranke, SDS, ni težko razumeti, če razumeš, da gre za politično stranko z močnim voditeljem, kateremu se vse podreja in v odnosu do katerega je mogoča le slepa poslušnost. Če temu vodji grozi, da bo moral za več kot dve leti v zapor, sledi poskus državo, ki ga bi preko svojega pravosodnega sistema poslala v zapor, označiti za nedemokratično in nelegitimno.

Odpiranje debate o zločinih v prejšnjem, totalitarnem sistemu, nenehno iskanje izdajalcev in stricev iz ozadja, teorije zarote, blatenje vsakogar, ki misli drugače, to so načini, s katerimi se pod nadzorom drži lastno bazo. Na koncu manipulacije in pranje možganov pripeljejo do tega, da je voditelj v očeh svojih vernikov skoraj na pol bog, rešitelj, edini, ki pozna prave rešitve. Na kratko, tudi če bo Janez Janša v zaporu preživel tisti dve leti in nekaj, bodo njegovi zagovorniki pač počakali, da se vrne na politično sceno in on, veliki vodja, bo lahko še naprej obvladoval svojo stranko.

To nima nobene zveze z bojem za vrednote, ki jih stranka promovira, niti za politični program, ki ga ima pripravljenega, saj takšno delovanje odbija veliko državljanov in onemogoča zmago na volitvah in otežuje pridobivanje zaveznikov za prevzem oblasti. Na koncu dneva od takšne igre pridobivajo le veliki vodja, ki si ohranja svoj položaj in njegovi politični nasprotniki, ki samo z omembo njegovega imena mobilizirajo volivce, ki bi se drugače morebiti začeli spraševati o politiki, ki jo izvajajo. Le tako je lahko zmagal Zoran Janković.

Za delovanje parlamentarne demokracije je nujna izbira, v okvirjih proporcionalnega sistema pa tudi zmožnost sodelovanja. Na žalost so Janez Janša in njegova SDS v preteklih letih skušali monopolizirati celoten političen blok, namesto da bi bolj delali na delujočih koalicijah. Namesto, da bi SDS ob poročilu KPK žrtvovala svojega voditelja, je oblast pustila iz svojih rok, namesto, da bi v opoziciji iskali čim več stičnih točk, se ukvarjajo z napadi na svoje potencialne zaveznike.

Osnovno poznavanje človeške narave bi moralo biti dovolj, da veš, da tega ni mogoče početi v nedogled. Že pri Gregorju Virantu se je izkazala zamerljivost Janeza Janše. Namesto, da bi skušal zgladiti nastale razlike, ko se je Virant odločil za svojo politično pot, je kuhal mulo, medtem ko se je SDS medijska mašinerija spustila v brezobziren napad na še enega izdajalca. Zdaj je v takšnem položaju NSi, ki jo je očitno treba oslabiti, da ne bi v bližnji prihodnosti postala preveč močna. Matej Tonin je že zdavnaj padel od milosti, predvsem zato, ker gre za mladega in sposobnega politika, ki bi lahko prepričal veliko volivcev na desnici in nekaj na sredini in bi s tem ogrozil primat Janeza Janše, Ljudmila Novak pa je naslednja, ker svoje stranke noče podrediti velikemu bratu. Si morate misliti, ženska hoče celo misliti s svojo glavo. Kakor bi vam lahko povedal Ivo Hvalica, na Janševi desnici to ni zaželjeno.

A Ljudmila Novak je končno udarila nazaj.

Novakova opozarja, da njeni stranki kažejo projekcije pred evropskimi volitvami očitno predobro. »Vojskovodja potrebuje vojno, da spravi vojščake na bojišče, ker računa, da bo referendum v času evropskih volitev. Novi Sloveniji so ankete za evropske volitve predobro kazale.« Pri opisu Janeza Janše ne varčuje z besedami: »Zdaj je čas pred volitvami. Za dosego ciljev nekateri ne izbirajo sredstev. Ranjena žival pa grize na vse strani.«

Prepričana je, da fašistične metode obstajajo tudi na slovenski desnici. »Vedno sem bila mila, uvidevna, spravljiva, bila sem tiho, a sem jih vedno bolj dobivala po glavi. Vojščaki uporabljajo vojaške prijeme, pri tem ne izbirajo sredstev.«

Opazila je, da SDS ne more sprejeti, da je NSi samostojna stranka, za vse skupaj pa so nagrajeni s kaznovanjem. Skrbi pa jo, »ker se tako uničuje volilni potencial desnice!«.

Ali bo njen napad deloval, bo pokazal čas. Sledil bo žolčen odgovor takšnih in drugačnih (in vedno bolj histeričnih in na čase smešnih) SDS vojščakov, ki bodo skušali oblatiti še enega izdajalca. Da, Udba, strici iz ozadja, komunisti, vsi ti bodo spet krivi za vse, zdaj še skupaj z koristnimi idioti. Najbolj bo od tega spopada pridobil politični blok, ki se sam imenuje za levega. In to za državo ni najbolj dobro. Namreč, ta blok se sam imenuje za levico, a se pogosto obnaša povsem drugače, kot bi pričakovali. Instant stranke nastajajo, da bi ohranile zakulisne interese, ki poznajo samo barvo denarja, prava progresivna in rdeča alternativa pa se v takšnih razmerah težko razvije. Na drugi strani prevladuje stranka, ki ji je pomembno le, da ima moč njihov voditelj in tako ni nič čudnega, da smo deležni smešnega in tragičnega mišmaša hkrati, ki nam ne omogoča izbiranja med pravimi alternativami, ki bi nam lahko ponujale resnično različne vizije prihodnosti. Mi v Sloveniji med prevladujočimi političnimi silami nimamo ne levice, ne desnice, ne libelacev, ne socialistov, ne konservativcev. V resnici je težko rzaumeti, kaj sploh imamo.

Če bo NSi sčasoma postala konservativna sila, podobna nemški CDU, bo to pomenilo korak v pravo smer. Prav zato Ljudmili Novak, četudi se z marsikakšnim mnenjem, ki prihaja iz njene stranke ne strinjam, želim zmago v tem spopadu.