Ob spremljanju dogodkov v Ukrajini, človeku postane jasno, kako zelo se mnogi ukvarjajo z zgodovino in v kakšni meri le ta kroji njihove občutke in dejanja. Čeprav se je nekaj zgodilo pred 70 leti, se povsod vidi odseve takratnih dogodkov. Da, Ukrajina je kot Slovenija s svojimi partizani in domobranci, komunisti in fašisti, liberalci in klerikalci. In nista le Ukrajina in Slovenija takšni, podobnih primerov je še veliko.

Težko je razumeti razburjenje rusko govorečega prebivalstva na jugu in vzhodu Ukrajine, če se ne pozanimaš malo o poteku druge svetovne vojne na teh področjih. Ko Rusi vpijejo, da fašizma nočejo, v glavi vidijo nacistične horde in njihove domače pomagače. In pri tem imajo delno seveda povsem prav. V protestni tabor v Kijevu se je kmalu zavlekla dobro organizirana in pripravljenja skupina, ki je potem izkoristila svojo priložnost. Manjšine energičnih ljudi, ki točno vedo, kaj hočejo, pač znajo preglasiti večine bolj umirjenih in liberalnih, ki so pri stvari le na pol. Ta skupina skrajnih nacionalistov, ki je ne zahodu skorajda nočejo videti, je proti jugu in vzhodu poslala sporočilo, da se je iz groba dvignil Stepan Bandera in z njim grozote druge svetovne vojne. Rušenje kipov Leninu, takojšen napad na rabo ruskega jezika, sta le potrdila strahove. Ljudje, ki so videli, kako so molotovke letele nad policiste, ki so slišali, koliko jih je bilo ubitih s strani ‘mirnih’ protestnikov, so se zbali. In začeli organizirati.

Seveda je tudi na drugi strani zgodovina. Rušenje kipov Leninu sporoča, da imamo opravka z ljudmi, ki hočejo počistiti s komunizmom. Še vedno živijo v preteklosti, še vedno se borijo s komunisti, tudi z ruskim imperializom, še vedno jih bremeni Holodomor.

Kar se dogaja v Ukrajini, je  v marsikaterih glavah le milejša ponovitev druge svetovne vojne in konfliktov komunistične, sovjetske ere.

Mi Slovenci seveda nismo nič boljši.  Še zdaj, leta 2014, se ukvarjamo z zločini komunističnega režima, čeprav bi to moralo biti delo zgodovinarjev in v posameznih primerih represivnih organov, ne pa parlamentarcev, ki bi že zdavnaj morali gledati naprej, v prihodnost. Še vedno se delimo na podlagi odnosa do dogodkov med drugo svetovno vojno in naše delitve se prenašajo na mlajše generacije. Ne, ljudje ne bodo pozabili. Niti v sto letih ne.

Mogoče se bodo spomini le skrili v nek zaprašen kot, a kakor vidimo tudi v drugih državah po svetu, bodo ob naslednjem konfliktu spet privreli na dan. Mislite si, da nek Američan pa ne razmišlja veliko o preteklosti, a pride kriza z Rusijo in že na dan vleče Stalina, Sovjetsko Zvezo, ruski imperializem in podobno. Da ne govorimo o Kitajcih in Korejcih, ki tudi ne morejo čez svoj spopad z Japonci pred davnimi leti.

Kot nekdo, ki na zgodovino gleda kot na zgodbe drugih ljudi, iz katerih je mogoče potegniti marsikateri nauk, nikakor pa le ta ne sme postati glavno gonilo življenja, si nikakor ne želim, da bi bilo tako. Na žalost realnost  moram priznati. Namesto, da bi se ukvarjali s tem, kako bomo izboljšali svoja življenje, bomo pogosto talci razprav o davno minulih dogodkih, namesto da bi racionalno analizirali dogodke zdaj in tukaj, se bomo zatekali k primerjavami iz zgodovine, ki bodo včasih točne, večinoma pa ne. Zgodovina nas bo vedno preganjala. Če ne tista izpred 50 let, pa tista izpred 500 let. Nekaj se bo vedno našlo.