Pred petnajstimi leti, 24. marca 1999, so ZDA s svojimi zavezniki začele letalske operacije proti Zvezni republiki Jugoslaviji. NATO bombardiranje je trajalo 78  dni in se je končalo z jugoslovanskim porazom, saj se je jugoslovanska vojska umaknila s Kosova, kar je odprlo vrata kasnejši neodvisnosti pokrajine. Takratni predsednik Rusije, Boris Jelcin, ni zmogel drugega kot brezzoba opozorila, da bi podprl bratske Srbe in na samem koncu je prišlo le do teatralnega prihoda nekaj ruskih vojakov na letališče v Prištini. Po drugi strani so Kitajci pomenilo tako malo, da so si Američani lahko privoščili napad na njihovo veleposlaništvo, v katerem so bili ubiti trije kitajski novinarji, ne da bi se morali bati posledic.

Bil je to trenutek popolne prevlade ZDA, ki so iz hladne vojne izšle kot zmagovalna supersila in niso več imele omembe vrednega tekmeca. To je bil enopolaren svet. Zdelo se je, da je zgodovine konec in kdo je celo mislil, da bo ameriški red vladal za vedno. Navsezadnje se je največji nasprotnik, Sovjetska Zveza, manj kot desetletje prej sesul in mu je zdaj vladal alkoholizirani predsednik, ki je bil v prvi čečenski vojni poražen in ki je pustil, da so oligarhi državo raztrgali na kosce, medtem ko je gospodarstvo zgrmelo v prepad. Kitajci so se res razvijali, toda bili so še obupno revni. Indijci? Kljub temu, da so uradno postali jedrska sila, jih je malokdo jemal resno. Evropejci in Japonci so bili le province ameriškega imperija. Latinska Amerika se je utapljala v dolgovih, Chavezov prihod na oblast v Venezueli se je zdel le čuden eksces in ne znanilec velikih sprememb.

Ameriško bombardiranje Bagdada leta 2003

A svet se je vendarle spreminjal in to korenito. V letih, ki so sledila, so ZDA svojo vojaško in gospodarsko premoč izkoristile za tako imenovano vojno proti terorizmu, ki je pomenila ameriške vojake v Afganistanu in Iraku in napade v Pakistanu, Jemnu in Somaliji. V letih 2003 in 2004 se je kljub prvim znanilcem katastrofe še vedno zdelo, da je ameriška premoč absolutna. Toda temelji novega sveta so že bili postavljeni.

Kitajska je v tem trenutku zagotovo kandidat številka ena za  novo svetovno supersilo. Več kot tri desetletja hitre gospodarske rasti so jo naredila za gospodarskega kolosa. Sredi regije, ki vedno bolj postaja nov center sveta, je Kitajska center novega centra. Industrijska velesila ima tako prebivalstvo, kot tudi ozemlje, da jo lahko štejemo za resnično pomembnega igralca na svetovnem odru, a razvoj je prinesel tudi armado izobraženih mladih ljudi, ki si želijo uspeti in ki bodo v prihodnje gonilo nove rasti. Vojaška moč v kitajskem primeru sledi gospodarski rasti in je že zelo velika, čeprav se Kitajci še vedno soočajo s pomanjkanjem znanja na številnih področjih, da bi lahko resnično konkurirali vodilnim. Dostop do najsodobnejšega ruskega orožja je zato za Peking ključen. Kakorkoli, za drugi pol sveta, za Washingtonom, že danes lahko razglasimo Peking.

Kitajska vojaka

Rusija je imela to srečo, da je nesposobnega Jelcina zamenjal energičen Vladimir Putin. Po desetletju propadanja, po komaj dobljeni drugi čečenski vojni, je Rusija začela končno rasti. Putin je zlomil moč oligarhije in okrepil moč centralne oblasti, ki je bila že zelo načeta. Kar je sledilo, so bila leta gospodarske rasti, Rusija pa je postala velesila na področju energentov, prav tako pa se je počasi začela obnova oboroženih sil. Prvi pravi test so le te doživele pri gruzinskem napadu na dve svoji pobegli provinci, Abhazijo in Južno Osetijo, ko so bliskovito porazile gruzinske sile, kljub ostremu nasprotovanju zahodnih prestolnic.  Globalna gospodarska kriza je Rusijo močno prizadela, a rast se je vendarle vrnila,  zadolženost države glede na BDP pa je prav smešno nizka pri 8%. Do velikega premika je prišlo tudi na področju demografije, saj se je rusko prebivalstvo začelo ponovno povečevati. Medtem ko so olimpijske igre v Sočiju dokazale, da je Rusija sposobna organizirati športne dogodke na najvišji ravni, so dogodki v Ukrajini in mirna priključitev Krima in nezmožnost zahodnih sil, da proti temu karkoli ukrenejo, pokazatelj ruske vojaške in gospodarske moči. Moskva vsekakor je zelo pomemben center, ki pa bo dolgoročno težko tekmoval s Pekingom, saj ne premore zadostnega prebivalstva in tudi nima takšne gospodarske rasti.  Medtem ko ima Kitajska BDP že čez 8 bilijonov $, ima Rusija štirikrat manjšega.

Indija je vsekakor revna država, toda to še ne pomeni, da svoje prihodnosti ne vidi v statusu velike in pomembne sile.  Njena rast takšnemu razmišljanju pritrjuje. Četudi se milijoni utapljajo v neznanski bedi, ima Indija vse od vesoljskega progama, jedrskega orožja, ogromne filmske industrije do  oboroženih sil, ki so ene največjih na planetu in presenetljivo dobro opremljene. Sosednji Pakistan že desetletja velja na največjega indijskega nasprotnika in obe državi sta večkrat šli v vojno, toda Indija je v resnici Pakistan že zdavnaj prerasla.

Sao Paulo

Washingtonu se bodo kot centri sveta pridružile Moskva, Peking, New Delhi, verjetno, čeprav v manjši meri pa tudi Brasilia, Jakarta, Istanbul, Tokio in še kdo. Kam se bodo uvrstile evropske prestolnice, bo pokazal čas. Vsaka država zase, tudi če se imenuje Velika Britanija ali Francija, v novem svetu ne pomeni več veliko. Skupaj je EU mogočna gospodarska sila, toda ne smemo se slepiti, da bo, če bodo stvari šle tako naprej, to še dolgo ostala. Nesposobne elite so uspele iz starega kontinenta narediti malodane dom za ostarele, ki bi na papirju lahko še nekaj pomenil, v realnosti pa je povsem impotenten.

Če smo dvajset let živeli v enopolarnem, ameriškem svetu, nas v prihodnosti čaka svet več pomembnih velikih sil, ki bodo tekmovale druga z drugo. ZDA bodo bržkone še skušale preprečiti svoj zdrs v status le enega izmed svetovnih centrov, vendar bo to težko uspelo, saj se njihovi tekmeci krepijo zaradi notranjih razmer in ne zaradi ameriške šibkosti. Te zgrešene teorije, da se na primer Rusija lahko na Krimu obnaša, kakor ji je povšeči, samo zaradi ameriške in evropske šibkosti, smo se v zadnjih tednih naposlušali, toda resnica je takšna, da se je Rusija krepila več kot desetletje in to ne samo zaradi prodaje svoje nafte in plina zahodnim državam, kakor bi v zahodnih prestolnicah najraje verjeli. Ne, svet se ne vrti več tako.

V devetnajstem stoletju je Evropa poznala sistem velikih sil in nekaj podobnega nas v naslednjih letih in desetletjih čaka na globalni ravni. Mnogo bolj pomembna kot enostranske vojaške intervencije, bodo postala zavezništva, tako med večjimi in manjšimi silami, kot tudi med večjimi silami samimi. V vzhodni Aziji že vidimo temelje zavezništva, ki bi naj ustvarilo ravnotežje s Kitajsko. ZDA kot zunanja sila pri tem računajo na države, kot so Japonska, Filipini in Vietnam, ki imajo ozemeljske spore s Kitajsko in se bojijo njenega prevelikega vpliva. Po drugi strani je že nastalo strateško partnerstvo med Kitajsko in Rusijo, četudi bi obe državi druga z drugo vsekakor še lahko imeli spore, predvsem v državah naslednicah Sovjetske Zveze v Centralni Aziji. Indija in Rusija tesno sodelujeta pri razvoju naprednega orožja. Prvi imajo denar, drugi tehnologijo.

Prijateljstva ne bodo fiksna. Včerajšnji prijatelj bo lahko jutrišnji konkurent. Velike sile bodo ustvarjale svoje interesne sfere in jih skušale širiti na škodo drugih, ravnotežje moči pa bo zelo pomembno, tako celo, da verjetno ne bo mogoče govoriti o taborih, recimo Kitajska in Rusija na eni strani in ZDA, Indija in Japonska na drugi strani, ampak bo lahko prišlo do kitajsko ameriškega pakta proti Rusiji in Indiji ali pe do česa bolj bizarnega. V svetu, kjer ideologije niso več tako zelo pomembne, kot so bile pred pol stoletja, je to povsem mogoče.

Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Če ne bomo na evropski ravni kmalu dobili sposobnega vodstva, ki bo Unijo potegnilo iz krize in ustvarilo skupne institucije, skozi katere bo mogoče varovati interese držav članic, tako na gospodarskem, kot tudi na vojaškem področju, se nam slabo piše.