Če pogledamo rezultate javnomnenjske ankete Vox Populi, je levi blok, če ga tako sploh lahko imenujemo, še vedno v prednosti. Skupaj bi stranke SD, PS, DeSUS in Združena levica, če bi kot takšna nastopila na državnozborskih volitvah, dobile 48 poslanskih mest, SDS, SLS in NSi pa 40.  Medtem ko  na tako imenovani pomladni strani ni videti premikov k ustanovitvi novih strank, pa je na drugi strani prava poplava. Poplava, ki bo nekaj volilnih glasov obsodila na izbris, saj se nekaterim od strank, kot so Zares, LDS, Solidarnost, TRS, IDS (zadnji dve mogoče v koaliciji), DeSUS, PS, DL, SD, ne bo uspelo uvrstiti v državni zbor.

Govoriti o levici in desnici v današnjem, modernem svetu, je seveda vedno tvegano dejanje, saj zelo stare definicije, ki niti vsem ne pomenijo enako, lepimo na stranke, ki se prilagajajo novim časom in spreminjjao stališča do perečih problemov, ki tarejo družbo. Socialne demokrate smo v preteklih dveh desetletjih  po vsej Evropi videli, premakniti se proč od svojih bolj radikalnih stališč, da bi lažje zmagali na volitvah. Liberalno socialne stranke so skušale krmariti nekje po sredini, biti malo ekonomsko liberalne in se hkrati zavzemati za socialno pravičnost. Konservativci so sprejemali restavracijo ekonomskega liberalizma, čeprav se po drugi strani pri stranki, kot je NSi, lahko vprašamo tudi o njeni socialni komponenti.  Zavedati se moramo, da stališča, ki jih skozi čas zavzemajo stranke z istimi imeni, pogosto niso ista, saj tudi svet ni več isti.

Kakorkoli, zaradi preprostosti, smo se v slovenskem političnem prostoru navadili stranke poenostavljeno deliti na levico in desnico, ne da bi veliko razmisleka posvečali bolj posrečenim opisom političnih strank in njih vrednot in programov. To je tudi volilnemu telesu marsikdaj služilo za izgovor za slepo sledenje zastavam, ki so si jih izobesile politične stranke.

V zadnjem času doživljamo poplavo novih političnih skupin, ki nam nakazujejo na nezadovoljstvo vsaj dela volilnega telesa s stanjem v državi. Resnici na ljubo bolj kot ne kaže, da gre za nezadovoljstvo med liberalno in socialno usmerjenimi volivci,  od koder so tradicionalno svoje glasove črpale stranke kot LDS, SD, PS, zares, LDS, itd… Ta del   predstavlja nekako od polovice pa do dveh tretjin vsega volilnega telesa, zaradi česar je tudi tako zelo težko strankam kot so SDS, NSi in SLS doseči zmago, saj morajo posegati po liberalnem, sredinskem delu volilnega telesa, da bi si zagotovile večino. Stranka Gregorja Viranta je prav zaradi tega imela potencial, da tem strankam pripelje odločilne volivce in jim omogoči zmago. V prihodnosti bomo zagotovo še videli poskuse kreiranja resnično ekonomsko liberalne stranke, kajti zdaj se zdi, da je DL stranka brez prihodnosti. A pustimo se presenetiti.

Vstajniško gibanje v Sloveniji ni noben poseben fenomen. Podobne pritiske razočaranih in jeznih množic vidimo od Grčije do Španije, saj so se evropske elite izkazale za povsem nesposobne reševanja gospdoarske krize, v kateri se je znašla Evropska Unija. Prišli smo tako daleč, da prve pozitivne znake težko pripisujemo tem elitam, ampak temu, da smo dosegli neko dno, od katerega lahko spet rastemo. Pa še to bolj medlo. V Sloveniji smo do zdaj dobili dve stranki, Solidarnost in Iniciativo za demokratični socializem, ki nekako povzemata ideje vstajniškega gibanja. Zagotovo ne vseh idej, nekaj pa zagotovo. V ta tabor bi lahko uvrstili tudi TRS, ki je nastal že pred časom. Nekateri bi te nove politične sile označile za skrajno levičarske, v primeru IDS celo za komunistične,  ampak v resnici gre le za premik nazaj v preteklost. V čas, ko se je še govorilo o razrednem boju,  o solidarnosti, o skupnem dobru, o pravicah zaposlenih, o prihodnosti nižjih slojev, o nepravičnosti kapitalizmu. K temu lahko dodamo še zelene odtenke trajnostnega razvoja in skrbi za naravo. Gre tudi za premik proč od bankirskega ekonomskega liberalizma, kapitalizma finančnih elit, ki je ves zahodni svet pahnil pred krizo, po drugi strani pa v Sloveniji za jezo nad zlizanostjo politike in gospodarstva, ko je slednje le igrišče elit. Ne, ne gre za paradoks, ko bi si demokratični socializti v državi z največjim deležem države v gospodarstvu želeli za še več istega, ampak za dejstvo da ni nič demokratičnega v slovenski zlizanosti politike in gospodarstva. Gre prej za zelo slabo delujoč državni kapitalizem, ki ne dela v korist množic, ampak le peščice dobro povezanih. Velik del naših težav je povezan prav s takšno ureditvijo.

Kot smo videli v vstajniškem gibanju, gre pogosto  za precej raznolike poglede na svet in glede na siceršnjo politično razdrobljenost, ki jo omogoča tudi proporcionalni volilni sistem, ni nič čudnega, da se več političnih strank bori za iste volilne glasove. V tem tudi tiči velika nevarnost za te politične sile. Ne kakšen radikalizem, ampak dejstvo, da druga drugi kradejo volivce in si s tem grozijo, da ne bodo prišle v Državni zbor. Predstavljajmo si situacijo, ko vse te stranke nastopijo na volitvah. SD, PS, DeSUS, Zares, LDS, Solidarnost, Združena levica. Zadnje štiri lahko recimo skupaj poberejo 6, 7% pa nobena ne pride v DZ. To je le voda na mlin njihovi konkurenci na, recimo jim tako, pomladnem delu političnega prostora, saj njihovi osvojeni odstotki takoj tehtajo več v poslanskih sedežih. Velik problem so tudi resursi, ki se drobijo. Slovenija ni ravno velika država in zanimanje za politiko je ob nenehnem blatenju in kritiki na nezavidljivi ravni. To pomeni, da ni veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni veliko svojega časa in energije žrtvovati za delovanje v politični stranki. V časih vladavine medijev je to problem, saj potrebujete obraze, ki jih lahko oglašujete volilnemu telesu. Potrebujete ljudi, za katere lahko trdite, da bodo sposobni voditi to ali ono ministrstvo ali bodo vsaj koliko toliko spodobni poslanci. Potrebujete kandidate za župane in kandidate za državne sekretarje in tako naprej. Z razdrobljenostjo pride tudi otežen dostop do financiranja in ker vsaka politična operacija nekaj stane, sploh predvolilni boji, vas lahko to tudi pokoplje.

Napoved? V slovenski politiki je veliko razprtij in malo sposobnosti za resničen dialog. Kljub temu bi predvsem pri novih, manjših strankah morali resno razmisliti o večji koaliciji, o zvezi strank, ki bi imela možnost uspeha. Volivci si zaslužimo alternativo,  ki bo imela možnosti doseči malo boljši izzid, ne le tista 2 %, ki pomenita proč vrženo glasovnico. Po drugi strani nam množica političnih strank v resnici zamegljuje politični prostor. Pet ali šest političnih strank bi bilo dovolj. Morebiti še manj, v stilu socialistov, konservativcev in liberalcev, čeprav tukaj precej poenostavljam in skorajda pišem zagovor za večinski volilni sistem.