Od Katalonije do Ukrajine imamo cel niz dokazov, da je nacionalizem še kako živ in kot tak, eden najboljših temeljev urejenih držav.

Đe celo več, prisotnost več različnih nacionalnih skupin v eni državi lahko privede do globokih razdorov, razpadov držav in celo državljanjskih vojn. Jugoslavija je bila dober primer večnacionalne države, ki je po drugi svetovni vojni stavila na pvoezujočo ideologijo, a je ob soočenju z globoko gospodarsko krizo klonila pod porastom lokalnih nacionalizmov, ki so državo razbili, za seboj pa pustili množice mrtvih. Imamo tudi pozitivne primere, kakršen je švicarski, a večinoma so nacionalne razlike močnejše, kot vse, kar države drži skupaj, bodisi da je to ideologija, religija, kraljeva družina, zgodovina.

Nacionalizem, sploh skrajen, ni nekaj, na kar bi lahko bili najbolj ponosni. Preveč ljudi je že umrlo zaradi boja za kri in zemljo. A realnosti nikdar ne gre zanikati, niti zdaj, v 21. stoletju ne. Kar se dogaja v Ukrajini, lahko razumemo skozi globoko razdeljenost države, ki nikoli ni našla skupne identitete. Rusi pač hočejo domov, v Rusijo in v Kijevu vidijo neko tujo silo. V zahodni Ukrajini so ljudje, ki v svoji povezanosti z Evropsko Unijo vidijo možnost reza z zgodovino, z ruskim imperializmom in tudi možnost uničenja svojih sodržavljanov z drugačnim jezikom in pripadnostjo. Ne fizično, ampak drugače, s prepovedjo rabe ruščine, s prisilno asimilacijo.

Slovenci tak način utrjevanja države poznamo iz časov Habsburške monarhije, ko so Nemci na tak način zavzeli velik del sicer slovenskega etničnega ozemlja in ponemčili Slovence, o čemer še vedno pričajo številni slovanski priimki na pokopališčih širom juže Avstrije.

Z realnostjo se moramo soočiti in se ji prilagoditi. Nacionalna pripadnost je ljudme zelo pomembna in zato, sploh v okvirih večje povezave, kot je Evropska Unija, ne bi smeli težiti k pretirani centralizaciji ali celo k prisilnemu iskanju skupnih točk v obliki skupnega jezika, ali vsaj simbolike. Unija, kot povezava držav, ki na globalnem odru same skorajda nič več ne pomenijo, skupaj pa so velika sila, bi morala biti kot skupnost močna predvsem navzven, navznoter pa se ne bi smeli preveč upirati drobitvi. Škotska in Katalonija in še kdorkoli drug, ki to hoče, naj dobi možnost o svoji usodi odločati sam, v okvirih večje skupnosti, ki pa ne duši.

Če ostanemo pri švicarskem modelu, bi vsa Unija morala delovati na podoben način.