Med drugim se bodo nove stranke, če bo hitro prišlo do predčasnih volitev, soočile s problemom izbire ustreznih kadrov za najprej boj na volitvah, potem pa za zasedanje pomembnih položajev, če bodo na volitvah uspešne.

Zadnji meseci so nam prinesli nove politične sile in neverjetno razdrobljenost na tako imenovanem levem političnem polu, ki v Sloveniji obsega predvsem socialistične, socialdemokratske in liberalne sile. Medtem ko na na drugi strani trpijo z obsedenostjo z enim samim človekom, pa se tukaj dogaja pravo razsulo. Politiki prihajajo in odhajajo, stranke se krepijo in propadajo, včerajšnji rešitelji so današnji saboterji. PS, Stranka Alenke Bratušek, SD, DeSUS, Združena levica, Solidarnost, Zares, LDS, DL, povrhu pa še Igor Šoltes in  Miro Cerar, to je toliko strank in imen, da se volivec res težko znajde. Na volitvah lahko to vodi do silovitega poraza.

Še huje, ko imate toliko političnih strank, toliko političnih projektov, postanejo problem tudi kadri, ljudje, pripravljeni kandidirati, se potegovati za mesto v v DZ, prevzemati ministrske položaje in tako dalje. Mnogi se jezijo nad reciklažo enih in istih obrazov v politiki, toda  te že poznamo, medtem ko novi obrazi s seboj prinašajo nova tveganja. Politične stranke pa, ki nimajo nobene tradicije, ki nastajajo od danes na jutri in ki se jim mudi dobiti čim več privržencev, nimajo ne časa, ne sredstev preverjati vse svoje nove člane. Zadnje volitve v DZ so nam prinesle kar nekaj problematičnih poslancev, za katere vodstva strank niso vedela, kakšni kalibri so v resnici. In res je tako, da gospod Virant, na primer, resnično ni mogel preveriti vsakega svojega kandidata za poslanca in se mu je potem lahko zgodil Ivan Vogrin.

Nove alternative so za prevetritev politične scene nujno potrebne, toda brezglavo hitenje in projekti tik pred zdajci, kakršen je bil tisti Zorana Jankovića na zadnjih volitvah v DZ, ni na mestu. Tudi nove politične stranke namreč potrebujejo svoj čas, da se ustrezno organizirajo in pripravijo, da ne le spišejo svoje programe in predstavijo vodilne obraze, sposobne za predvolilno kampanjo, ampak tudi ustvarijo dobro organizacijo na ravni vse države, ki jim omogoča uspešno izbiro ustreznih ljudi za vodenje države. Sicer se bomo po predčasnih volitvah spet čudili, le kako je v Državni Zbor uspelo priti kakšnemu nepridipravu.