Rezultati štirih referendumov, od katerih je le eden bil zakonodajni, dovoljujejo vsem razglasiti zmago. Toda resnica je zapletena.

Edini zakonodajni referendum je bil tisti o parlamentarni preiskavi. Vanj se je tudi najbolj zaganjala opozicija, ker gre za vprašanje polja svobode, moči države in hkrati za odnos moči med vlado in opozicijo. Tu je najlažje trditi, da glas proti pomeni glas proti celotni vladi. Upam si trditi, da če bi ta referendum stal sam zase, razlika v prid tistim, ki so glasovali proti, ne bi bila tako majhna.

Ampak razlika je majhna. Nekaj tisoč glasov. To kaže na razklanost Slovenija. Za opozicijo in za levo usmerjeno civilno družbo je to zmaga, ker je zakon ustavljen, vendar pa je ob takšni majhni prednosti pač treba upoštevati tudi moč vlade. Na kratko, ne silite na predčasne volitve.

Zanimivo je, da je izenačenost takšna pri obeh bolj kulturno bojnih vprašanjih. Tudi pri RTV. Tam sta zavajali obe strani. Češ, da ukinitev prispevka pomeni ukinitev RTV. Eni so mobilizirali tiste, ki želijo to institucijo obdržati, drugi pač nagovarjali vse, ki se je želijo znebiti. V resnici pa gre le za vprašanje financiranja in vprašanje nadzora. Boste plačevali prispevek, ali se bodo financirali preko vaših davkov. V bistvu ni toliko pomembno. Bolj pomemben je nadzor. Politična desnica si želi nadzor. Želi si ga tudi politična levica. Ne pretvarjajmo se, da je ena ali drugi stran objektivna in poštena. Gre za propagandiste v informativnem programu. Politična desnica si želi pridobiti močno trobilo, levica jim tega noče dopustiti. Tudi z izgubljenim referendumom, in kaže, da bo nekaj tisoč glasov več v taboru proti, bo vlada naredila vse, da si ta javni servis podredi. Za večino se ne bo nič spremenilo, bomo pa na ekranih bržkone videli nove obraze, ki se bodo silili v ospredje.

Če je vlada dva referenduma na tesno izgubila (za enega so rezultati tako tesni, da v času pisanja tega teksta to še ni povsem jasno), je dva premočno dobila. Tistega o socialni pomoči in pravici tujcev, da glasujejo na lokalnih volitvah. Bržkone to ne pomeni, da so vsi ti volivci strank koalicije in Resnice. Gre za odsev stanja v naši družbi. Večina verjame, da obstaja armada lenuhov na socialki. Večina se boji večjega vpliva tujcev.

Pomislite, skoraj 200000 več ljudi je glasovalo za napad na brezposelne, kot je temu nasprotovalo!

Opozicija in levo usmerjena civilna družba tega ne moreta razglasiti za zmago. Niti približno. Ker pa gre za posvetovalna referenduma, vse skupaj obvisi v zraku. Čas bo pokazal, kaj točno bo storila vlada. Seveda, govorimo le še o posvetovalnem referendumu o socialni pomoči. Tujcem so že tako ali tako onemogočili voliti na lokalnih volitvah.

Zaključek je naslednji. Opozicija in z njo povezana civilna družba so komaj uspeli ustaviti Zakon o preiskavi. Država je razklana na malodane dva enaka tabora. Dva referenduma je vlada z lahkoto zmagala. Torej, ob silni mobilizaciji ne moremo napovedati, kateri tabor bo zmagovit. To še posebej velja za volitve. Vendar pa so nekatera vprašanja, ob katerih se volilno telo ne ozira na to razklanost in misli po svoje. O socialni pomoči, pravicah tujcev, verjetno tudi o bogatenju že bogatih.

Tega se politika zaveda. Je pa smešno in groteskno opazovati, kako so preprosti navijači zmožni ob minimalnih premikih razglašati zmago ali konec sveta, preiti od razglasitve fašizma v državi do skorajšnjega konca vlade. Mislim tu na levico, ki je v zadnjih mesecih doživela podobno radikalizacijo, kakršni je bila podvržena desnica. Tam je seveda podobno, ravni laganja samim sebi so impresivne. Oboji seveda mislijo, da so večina naroda. Če potem izgubijo, taisto večino naroda razglasijo za bedake, ki si zaslužijo, kar jih bo doletelo. Prav zanimivo vse skupaj.