Nizka volilna udeležba nam kaže, da bodo v prihodnosti odločali aktivne manjšine, ki bodo sploh pripravljene iti na volitve. Volilna udeležba je po zadnjih podatkih DVK znašala borih 24,01%. Leta 2009 je skupna bila 28,37%.
Po prvih podatkih je na volitvah zmagala SDS, ki je dobila 24,86% in bo imela tri poslanske sedeže. Na drugo mesto se je uvrstila SLS- NSI s 16,46 %, kar prinaša dva poslanska sedeža. Sledijo stranke, ki so osvojile po en sedež. Na tretjem je Verjamem Igorja Šoltesa z 10,50%. Poslanski mesti sta dobila še DeSUS 8,16% in SD 8,05%. Skupno to pomeni zmago desnice s 5-3, kar je bilo nekako pričakovano, glede na razdrobljenost levice in ne preveč modro postavitev Igorja Lukšiča na mesto nosilca liste pri SD. Volivci so namreč raje kot njega obkrožali Tanjo Fajon.
Za Evropsko Unijo je volilna udeležba velik poraz, saj bi se od volitev do volitev morala višati, ne pa ostajati na nizki ravni ali celo zmanjševati. Državljani držav članic EU bi namreč morali videti pomen skupne domovine in odločitev, ki se sprejemajo izven meja domačih političnih scen, ki pa vplivajo na njihova življenja. Da je temu tako, veliko mero krivde nosijo mediji, ki evropske zadeve premalo pokrivajo in politične elite, ki se obnašajo, kot da so še vedno edino pomembne notranje zadeve vsake države.
Za slovenske notranjepolitične razmere rezultat volitev napoveduje, če ne bo prišlo do združevanja na levici, na zmago SDS, NSI in SLS, saj bodo poplava strank na levici druga drugi odžirala glasove in veliko jih bo izgubljenih. Če bo Igor Lukšič naredil še eno napako in se bo postavil v vlogo kandidata za predsednika vlade pri SD in en bo promoviral koga drugega, recimo Dejana Židana, bo rezultat podoben. Vidimo pa, da ima Igor Šoltes očitno nekaj privlačnosti, da mu je uspelo tako na hitro dobiti čez 10% in to bi mu utegnilo uspeti tudi na državnozborskih volitvah. Skupaj je sicer rezultat SDS in SLS-NSi na eni strani, in strank Verjamem, SD, Združena levica, DeSUS, PS in Jelka Kacina na drugi strani, nekako 40% – 45%, a gre na evropskih volitvah za malo drugačno logiko, kot na volitvah v slovenski Državni zbor, saj v prvem primeru izbiramo le 8 poslancev, v drugem pa 90.
Jinov svet 
Problem je bolj v volilni strategiji kot pa v osebnostih. ”Levice” nihče ne bo volil po pripadnosti, kot penzionisti desne stranke. Torej bolj kot postavitve strank na ”levici” je pomembna mobilizacija volilcev.
Nenapisano pravilo je, da ob nizki volilni udeležbi zmaguje desnica. Torej mora biti prvi cilj strategij ”levice”, da mobilizira čimvečjo udeležbo. To pa lahko doseže samo z intenziviranjem kulturnega boja (t.j., da kot vladajoči RKC-ju kakšen privilegij skenslajo). Upam, da se strategi ”levice” tega zavedajo.
Poleg tega pa je združevanje na ”levici” nesmiselno. Združevanje je možno na desnici, ki je ideološki monolit, razhajanja so pa posledica osebnih in korupcijskih konfliktov. Na preostanku političnega spektra, kjer imamo vse od malo-meščanskih liberalcev do pravih levičarjev, združevanja pač ne more biti. Edino morda na real-levici, nastali na podlagi vstajniškega gibanja.