Četrt milijonska iraška vojska se je v boju s sunitskimi skrajneži iz skupine ISIL izkazala za povsem neuporabno, saj so ti ne le zavzeli drugo največje iraško mesto Mosul, ampak so svoj nadzor razširili še bliže proti prestolnici Bagdadu. Kurdi so medtem izkoristili razmere in zavzeli Kirkuk, veliki ajatola AL Sistani je pozval Iračane k boju proti sunitskim borcem, iz Irana in ZDA pa prihajajo signali, da bi lahko prišlo do intervencije.

ZDA razmišljajo o nujnih letalskih napadih, da bi zaustavile napredovanje sunitskih ekstremistov, predsednik Barack Obama pa je izključil napotitev ameriških kopenskih sil. Napotitev kopenskih sil vsekakor ne bi požela veliko odobravanja, saj se Američanom še niso zacelile rane iz dolgotrajne vojne, ki na koncu ni pripeljala do cvetoče in demokratične zavezniške države, ampak do šiitske vlade v prijateljskih odnosih z islamsko republiko, samostojnimi Kurdi na severu in sunitskimi skrajneži na severozahodu. Poslati vojake v takšne razmere bi pomenilo nove žrtve, ki pa se jim je z uporabo letalstva mogoče izogniti. Kar bi Američani najraje videli, bi bila ponovitev libijske zgodbe, ko bi z letalstvom podprli zavezniške kopenske sile, v tem primeru iraške. Težava le, da so te povsem neuporabne, tako da se morajo v zaščito Bagdada in mest s šiitskimi svetimi mesti vključevati milice. Še več, zgodilo bi se lahko, da bi ameriško letalstvo podpiralo kar iranske vojake.

Po nekaterih poročilih je Iran v Irak že napotil nekaj posebnih enot. Jasno je, da podobno kot v Siriji, ne bo dopustil padca zaveznika. Še več, gre tudi za versko vojno med šiiti in suniti in v Iraku se v tem trenutku ponavlja sirska zgodba, ki je samo slika večjih regionalnih konfliktov. V Iranu se tega bržkone dobro zavedajo.

Kakšna presenečenja in bizarne zgodbe nam lahko postreže svetovna politika. ZDA, ki so pred več kot desetletjem strmoglavile sekularnega diktatorja Sadama Huseina, so na oblast po čisto demokratični poti pripeljale šiitsko večino, ki se je začela nagibati k ameriškemu sovražniku Iranu. Potem so ZDA podprle upor proti sekularnemu diktatorju Bašarju Asadu v Siriji, upor ki so ga kmalu prevzeli islamski skrajneži, zelo podobni ameriškim sovražnikom v Al Kaidi. Marsikdaj je v resnici šlo le za hčerinska podjetja te organizacije. ZDA so jih kljub temu podpirale in v nekem trenutku grozile z letalskimi napadi na sirski režim, s čimer bi se spremenile v letalstvo teroristov. Taistih teroristov, ki so se okrepili in svoje operacije preselili v sosednji Irak, kjer so že dolgo tlela nasprotja med centralno vlado in sunitskimi pokrajinami. Zdaj kaže, da bodo ZDA bombardirale ljudi, ki so jih v Siriji menile podpreti. Če mislite, da bodo zaradi tega v Siriji obrnile ploščo, se prekleto motite. To je pač real politika. Nora kakor že pač je.

Izkazalo se je še nekaj drugega. Kolonialna politika preteklosti, ki je ustvarila države z različnimi verskimi in etničnimi skupinami, ima posledice še danes, ko takšne države pokajo po šivih, saj jih skupaj drži bore malo. V prihodnosti bi se tako lahko zgodilo, da bi Irak razpadel na tri države.