Do zdaj, malo več kot teden pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, smo imeli borno predvolilno kampanjo in nekaj soočenj, Miro Cerar pa se v anketah javnega mnenja še vedno drži na samem vrhu. Podporo se mu še celo krepi in sili tja nekam proti štiridesetim poslancem. Da, fenomen Miro Cerar ne kaže znakov usihanja.

Po drugi anketi Mediane bi Stranko Mira Cerarja izmed opredeljenih volilo kar 38,2%, medtem ko je SDS na drugem mestu daleč zadaj s 15,9%. Na tretjem mestu je DeSUS z 10,1%, sledijo SD s 7,7%, NSi s 7,6%, Zavezništvo Alenke Bratušek s 5,1% in SLS s 4,1%.

Možno je, da nas v prihodnjem tednu še čaka kakšna afera, s katero se bo skušalo ustaviti Mira Cerarja, ki je resnici na ljubo glavni motor in prvi obraz stranke, ki je drugače precej nevidna, a če bi moral napovedovati, bi rekel, da se ne bo zgodilo nič več radikalnega. Razmerja in odstotki se bodo že še spreminjali. Pri takšnih anketah je nujno vedno upoštevati plus in minus tri odstotke možne napake, kar pomeni, da lahko predvsem pri strankah z nižjo podporo udarijo zelo mimo. Po drugi strani pa ne gre pričakovati res velikih sprememb. Kaže na to, da bo Cerar zmagal in to z veliko prednostjo in bo po volitvah sestavljal vladajočo koalicijo. Če bo njegova zmaga res velika, bo lahko izbiral s kom sestaviti vlado. Na koncu lahko dobimo vse od koalicije SMC, SD in DeSUS do koalicije SMC, NSi in SLS. Tista s SDS je še najmanj verjetna.

Ljudje očitno spet hočejo nov obraz, ki pa je dovolj prepoznaven, ki se jim zdi dovolj strokovnjak in je še umirjen povrhu in Miro Cerar je na tričetrt prazna posoda, v katero lahko vsak nalije vse, kar si želi. Do zdaj je zelo pazil, da ni bil preveč konkreten in to je bilo očitno modro tako. Na soočenjih se ni posebej izkazal, a tudi pretirano slab ni bil, tako da to ni imelo vpliva. No, lahko bi trdili še nekaj bolj radikalnega. Da soočenja sploh niso imela vpliva, da so se ljudje, torej tisti volivci, ki tradicionalno volijo LDS, PS, ki so Pahorju dali tisto zmago leta 2008, že zelo hitro odločili zanj in zdaj le čakajo, da obkrožijo številko pred imenom njegove stranke. Za tiste, ki politično dogajanje spremljajo redno, se to morebiti zdi povsem neverjetno, ampak ogromno državljanov politika skoraj nič ne zanima, le stežka gledajo nastope politikov in se odločajo predvsem na podlagi čustvenih odzivov na tistih nekaj malo informacij, ki jih dobijo. Zato so tudi tako pomembni obrazi, malo še slogani, kratke preproste zgodbe, o katerih ni treba veliko razmišljati, po drugi strani pa programi, kandidatne liste, sestava strank, ki bi naj vladale, ne več toliko.