Šibkost Evropske Unije in njenih držav članic je v teh časih boleče očitna.

Ko se v Siriji in Iraku pojavi skupina skrajnežev, pripravljena masovno pobijati pripadnike drugih religij, na pomoč pridejo ZDA. Nekatere evropske države imajo sicer na voljo tako zračne sile, kot omejene kopenske enote, sposobne posredovanja, ampak le te so majhne. Še bolj kot vojaška nepripravljenost te države pri delovanju v svetu omejuje politična paraliza. Če se tako IS v Iraku odloči pobiti vse kristjane, jih nobena evropska država, niti skupna Evropska Unija, ne bo ustavila.

A Irak in Sirija sta daleč. Na samih mejah Unije, na majhnem območju propadle države, divja vojna, ki je posledica zahodnega vmešavanja v njene notranje zadeve. Ta vojna je le simptom večjega spopada z Rusijo in kot takšna je lahko pokazatelj, kakšne grozote vse lahko pridejo iz brezobzirnega nastavljanja svojih ljudi na oblast v državah, za katere druge velike sile menijo, da so v njihovi interesni sferi.

A potem, Viktorija Nuland je rekla ‘jebi EU’ in ZDA so v Kijevu na oblast postavile svojega človeka, potem pa evropske zaveznike malodane prisilile v sankcije, ki kopljejo vedno večji prepad z Rusijo. Komu je to v interesu? Edino ZDA. Z vsakim korakom k novi hladni vojni, z gospodarskimi in diplomatskimi ukrepi in morebiti celo z oboroževalno tekmo, s posredno vojno v Ukrajini, države članice EU in druge evropske države, ki se postavljajo v boj z Rusijo, postajajo bolj odvisne od Washingtona. Politično nesposobne poskrbeti za svojo lastno obrambo in neodvisno zunanjepolitično držo, bodo prisiljene capljati za ameriškimi gospodarji.

Evropska Unija in njene članice se nahajajo v sila težkem položaju. Dejansko v najslabšem. Če bi Unija bila imperialni projekt in bi se Evropejci obnašali kot sila v vzponu, ki bo brezobzirno zavzemala nova ozemlja, se oboroževala, grozila, vodila vojne, izvajala sankcije, bi to pomenilo, da v ozadju stoji neka vizija razvoja. Imperialna, podobna ameriški. Potem bi recimo v Ukrajini v Kijevu na oblast skušali postaviti svojega človeka, zatem bi v državo poslali dovolj denarja, da bi jo dvignili z roba prepada in jo sčasoma spremenili v sestavni del svojega področja nadzora. Bilo bi grdo, a bi lahko delovalo.

Po drugi strani bi Unija lahko delovala kot neodvisna sila, ki bi se zavezala, da varuje svoje meje in ne provocira drugih velikih sil, niti se širi na ozemlja, kamor ni povabljena. Okrepila bi svoje obrambne zmogljivosti, da nikomur ne bi padlo na pamet z vojaško silo ogrožati njene interese, ustrezno bi spremenila sistem odločanja, da bi se bila pripravljena soočati z vsakršnimi grožnjami iz zunanjega sveta.

Toda Evropska Unija ni takšna. Čeprav je jasno, da so njeni voditelji in razni učenjaki prepričani v svojo modrost pri ustvarjanju skupne evropske hiše pa je jasno, da Unija ne deluje. Da bo takšna kot je, težko kdaj delovala. Da bo prej debatni klub, impotenten ob vsaki večji zunanji grožnji, nepripravljen varovati svoje skupne interese. Tudi največje države članice niso kaj na boljšem. So majhne in šibke in njihova teža na globalnem odru iz leta v leto pada. Velika Britanija velika sila? To si oni samo tako domišljajo. Nemčija? Gospodarsko močna, ampak vseeno ne tako zelo, da bi jo spoštoval še kdo drug, razen nekaj šibkejših držav v regiji.

Ker ni nekega močnega centra, ki bi odločal, ker niti ni prave delujoče povezave, so evropske države, članice EU in tiste zunaj, kakor Norveška, bolj kot ne prisiljene plesati, kakor igrajo drugi. Tako bo tudi v prihodnje. Zaradi česar nas je lahko strah za našo prihodnost. V Moskvi in Washingtonu nikomur ni mar, če se spremenimo v nerazvito in podrejeno regijo. Še celo to jim ni mar, če se spremenimo v bojišče v njuni vojni in služimo za topovsko hrano. Ne bodo žalovali, če bo Praga zgorela do tal, ali če bodo vsi Slovenci morali zapustiti svoje domove. Le preračunavali bodo, kako najbolje zaščiti svoje interese in povečati svojo moč. Ne verjamete? Saj Ukrajina tudi ni na drugem planetu, tudi tam živijo ljudje, ki si želijo boljšega življenja, ki niso kaj posebej drugačni od povprečnega Nemca ali Francoza, a so zdaj na njenem jugovzhodu vsak dan deležni bombardiranja in spopadov. Mesta in vasi gorijo, ljudje umirajo, bežijo ali se skrivajo po kleteh. To se rado zgodi tistim, ki so šibki in nezmožni preprečiti zunanje vmešavanje.

Da bi imeli mir in stabilnost, moramo zgraditi močno skupno hišo. Evropska Unija se mora spremeniti in postati resnično neodvisna velika sila.