V resnici je čisto preprosto. Alenka Bratušek je ženska, bila je predsednica vlade in za časa njenega vladanja je BDP države, ki ji je vladala, rasel. Prav tako je Alenka Bratušek pridno izpolnila nekaj zahtev, ki jih pred države v krizi postavljajo EU elite. Za reševanje bank je namenila milijarde evrov, začela je bolj obsežno privatizacijo državnega premoženja, poskusila je uvesti tudi nepremičniski davek.

Nobene zarote ni, tudi nič čudnega ne na njenem uspehu. Še več, trdimo lahko, da od zunaj predsednica vlade v odhodu izgleda mnogo bolje, kot od znotraj.

Slovence je nekdo uspel naplahtati, da države članice v institucije EU pošiljajo svoje najboljše ljudi in bi tako moralo biti tudi pri nas. Resnica je takšna, da EU ne deluje dobro in je pogosto odlagališče kadrov, ki nimajo drugih možnosti. Pa ne trdim, da podobno velja za Bratuškovo. Le neke tragedije ne bi smeli delati iz vsega skupaj. Sploh pa bi se morali na daleč ogniti sovraštvu, ki politične nasprotnike označuje za popolne nesposobneže in grabežljivce, ki jih je nujno treba popolnoma odstraniti iz političnega življenja. Takšna nastrojenost se že kar nekaj časa širi po Sloveniji, da se zdi, da so vsi politiki, razen tistega, ki trenutno uživa nekaj podpore, tarče besa večine, ki ne dopušča priznanja niti ščepca dobrih lastnosti. Alenko Bratušek se tako označuje za popolnoma nesposobno, čeprav je bila le povprečna predsenica vlade in vsega seveda ni naredila narobe. Podobno se gleda še na kakšnega drugega politika. Na predsednika republike, na primer.

Bolj razumno je na politike, tudi na Bratuškovo, gledati bolj nepristransko. Če že politiki niso kršili zakonov ali namenoma uničevali države, moramo tehtati tako njihove pozitivne, kot negativne lastnosti. Navsezadnje so samo ljudje, ki so izšli iz ljudstva in so na nek način preslikava le tega. Na mestu ni niti pretirana zamerljivost. Politiki delajo napake, ki jim jih je pogosto mogoče oprostiti, ne pa da postanejo žrtve moralističnega besa, ki zahteva vedno nove obraze in celo nove politične stranke, zaradi česar političen prostor postaja še bolj nepregleden, ljudstvo pa ob pomanjkanju resničnih sprememb, vedno bolj apatično. Resnično, še celo za Janeza Janšo, če že ne bi sedel v zaporu, bi bilo mogoče izpostaviti kakšno pozitivno lastnost njegovega vladanja. Nekaj, kar mu nasprotniki nikoli ne bi priznali.

Zatorej, nikar delati drame, če ne marate Alenke Bratušek in bo kljub vašemu negodovanju postala komisarka. Sam je na volitvah nisem volil, niti nikdar nisem bil njen podpornik, na mestu komisarke bi rad videl drugo osebo, a zaradi njenega uspeha ne mislim besneti in se jeziti na nepravičnost evropske politike, ter ji iz frustracije podtikati vsega najslabšega, česar se le lahko domislim.