Načrt vlade, da obdavči sladke pijače, je pričakovano dvignil veliko prahu. Z ene strani mu nasprotujejo tisti, ki se sprašujejo, kaj je s sladkorjem v drugih živilih, na drugi strani tisti, ki se bojijo da bo to negativno vplivalo na gospodarstvo.
Res je, davek se lahko prelije v višje cene pijač, s tem pa na manjšo potrošnjo, kar ima za posledico pritisk na proizvajalce. Pritisk potem pripelje do manjših dobičkov ali do izgub in do manjšanja števila zaposlenih. Na koncu se to prelevi v manj prihodkov v proračun s strani proizvajalcev in na več odhodkov za socialno pomoč brezposelnim. Zgodi se lahko, da se dohodek od pobranih davkov delno izniči zaradi slabših razmer v delu gospodarstva. To je realna nevarnost.
Toda meni se postavlja neko drugo vprašanje. Pretirana poraba sladkorja negativno vpliva na ljudi. Ne trdim, da je sladkor edini sovražnik zdravega človeka, faktorjev je seveda več. Ljudje na splošno pojedo preveč, velikokrat zelo nezdrave hrane, gibljejo se premalo in imajo raje kavč in televizijo ali računalnik. Podvrženi so tudi stresu in pogosto premalo spijo. Napad na porabo sladkorja tako ni neka poceni rešitev, s katero se bomo spopadli z debelostjo vedno večjega dele prebivalstva. Je pa lahko del takšnega napada, ki ga moramo kombinirati z ozaveščanjem ljudi, kaj pomeni zdrava prehrana, zdrav način življenja. Na koncu koncev to dolgoročno tudi koristi državi, ker lahko zmanjša pritisk na zdravstvo, da zdravi vedno več ljudi, ki so v življenju sprejeli eno napačno odločitev preveč.
Moje vprašanje je, ali je prav nasprotovati davku samo zato, ker bomo s tem davkom prizadeli gospodarstvo? To se mi zdi podobno, kot da bi nekdo ljudem prodajal strup potem pa prodaje tega strupa nihče ne bi hotel omejiti ali celo ukiniti, ker bi se bal, da bo to imelo negativen vpliv na proizvajalca. Saj veste, gospodarstvo se bo skrčilo, manj bo zaposlenih. Če kaj, mi to dokazuje vso nemoralnost industrije, ki ji ni mar za dobrobit potrošnika, ampak samo za svoje dobičke. Boste zaradi naših izdelkov dobili sladkorno bolezen? Kaj nam mar, važno da imamo mi delo.
Kar se tiče prepovedovanja, sem vedno bil na strani tistih, ki so stavili na svobodno voljo vsakega državljana. Tako je bilo in še je s tobakom, alkoholom, tako je tudi s sladkorjem prepolnimi izdelki. Ljudje morajo imeti pravico, da se zastrupijo, če jim je tako po volji. Vendar pa to ne pomeni, da za takšno ravnanje naj ne plačajo cene. Skozi davke jim lahko zaračunamo nezdravo življenje, s čimer ne le, da jih odvračamo od pretirane potrošnje, ampak lahko tako pobran denar namenjamo za zdravstvo. V resnici bi morali ves denar pobran iz davkov na alkohol, tobak, v prihodnosti tudi na sladkane pijače, nameniti neposredno v zdravstvo, saj bi samo tako preprečili, da to postane še en proračunski vir, s pomočjo katerega lahko potem denar mečemo v banke, na primer.
Jinov svet 
Brezveze. Pri cukru se gre izključno za nabiranje denarja. Če bi se šlo za zdravje bi lahko najprej prepovedali reklame za pocukrane zadeve. Načeloma je v nepravih količinah vse strup – še posebej voda pa take zadeve, ki niso pocukrane.
Z vodo se po mojem ne moreš tako uničiti, kot če vsak dan spiješ 1,5 litra Coca Cole. Po moje je narobe, če ob vsakem takšnem poskusu narediti nekaj za zdravje državljanov, najdeš 100 razlogov, zakaj je to neumno in potem ne narediš ničesar. Gotovo, lahko razpravjamo, kaj pa potem z alkoholom, tobakom, sladkorjem v pecivu, oglasi, itd… Ampak če to pomeni popolno blokado vsakršnega poskusa, je to narobe. Bolje narediti en korak naprej, tudi če se z njim mnogi ne strinjajo in potem delati dalje. Ta epidemija debelosti ni dobra za družbo, niti za posameznike.
Nekaj se zmrdujemo, kako sladkor škodi zdravju, nihče pa ne omenja dejstva, da se nahaja v 90% prehrambnih izdelkov (saj ga podtaknejo za boljši okus), če pa ni cukra, potem je noter aspartam in ostala sladila (to je pa ziher bolj zdravo a ne). Če bi jim šlo za zdravje, bi bolj temeljito kontrolirali uporabo pesticidov, ki jih trenutno večina kmetov uporablja po načelih “od oka” in “od viška glava ne boli”, ter antibiotikov, ki jih dobavljajo od prijateljev, ki mal “vzorčijo” izdelke na Krkinih proizvodnih linijah. Skratka, še enkrat v stilu, značilnem za vse slovenske vlade: naj denar priteka čim bolj enostavno, avtomatizirano, da nikomur ni treba kaj naredit al pa bognedaj it iz pisarne na teren.
Samo, če se ne bo nihče spravil nad sladke pijače, možnosti, da bi se nad dodajanje sladkorja v drugih živih, skorajda ni. Ostanemo na mestu. Sem prepričan, da če nismo sposobni nič narediti s sladkimi pijačami, tudi proti pesticidom nimamo možnosti. Ker se bo spet pojavil nekdo, ki bo rekel, da bi z omejevanjem pesticidov ogrožali delovna mesta in da bi šlo samo za polnjenje proračuna.
“Sem prepričan, da če nismo sposobni nič narediti s sladkimi pijačami, tudi proti pesticidom nimamo možnosti.”
Ampak proti pesticidom imamo že veljavno zakonodajo! Le nihče je ne izvaja oz. ne izvaja nadzora. Oz. je spet po slovensko: nadzor je samo nad “malimi ribami”.
Nekateri so prepovedani, drugi so v uporabi, odvisno od tega, za kako nevarne jih imajo pristojni. Hočem le povedati, da če ne moreš pri sladkih pijačah nič narediti, ker bo to prizadelo proizvajalce, kakšen bi potem šele bil halo, če bi kdo šel nad kmetijstvo z bolj ostrimi ukrepi, s ciljem, da imamo bolj ekološko in zdravo pridelavo. No, glede na globalno povezanost in poplavo hrane s cele Evrope, je to tako skorajda utopično. Še GMO ne bo nihče ustavil.