V tej državi se s pridnim in požrtvovalnim delom skorajda ne da uspeti. Mediji so, kljub svoji zvišenosti, na žalost del problema, slovenske kulture, ki je sposobna pridne izkoristiti do konca in jih potem zavreči kot zadnjo smet, medtem ko se tisti pri koritu veselo, brez kančka slabe vesti, mastijo naprej.
Če hočete dokaz, si preberite zapis Jaše Lorenčiča, Večerovega novinarja nagrajenega kot debitanta leta 2013, Zbogom, tipkovnica.
Naposlušal sem se, kako bom pregorel: “Logično, saj je bilo pričakovano, da se mu bo zmešalo.” In take finte. Seveda sem pregorel. Obiskati 120 koncertov na leto, pogledati kakšnih 60 fuzbalskih tekem, opraviti več kot 50 intervjujev ter pisati za toliko različnih redakcij… In kaj sem slišal v zameno? Da sem lahko še srečen, ker dobim, imam, držim to priložnost.
…
Če delaš v firmi, kjer nekateri za 1.500 neto ob 40 dneh dopusta in 3 tekstih na teden gladko spičijo ob dveh popoldan domov po štirih urah v službi… Je narobe. Ni prav.
Kako znano to zveni. Čudil bi se, če tega nasprotja ni vsepovsod, še v zadnjem kotičku slovenske družbe. Za ene je vedno vse mogoče, za druge so le drobtinice.
Kako se lahko ti isti ljudje spravijo na Hildo Tovšak? Kako si drznejo pisati komentarje v stilu “kaj pa delavci, kaj pa brezposelni?” Od kod jim ta jajca? Kako jih ni sram? Če imajo v lastni redakciji podplačane in izkoriščene delavce? In jim gre potem še na živce postavljanje pogojev, zastavljenih v imenu bralcev, ki zagotavljajo, da bi se naročili na časopis, če bi lahko brali več tovrstnih vsebin.
Mediji so del problema, ne rešitve. Kdorkoli se malo bolj podrobno ubada, recimo z dogodki v svetu, lahko v nekaj urah na spletu ugotovi, kako amatersko se prepisuje od tujih virov in kako malo zdrave pameti je v številnih poročilih. Ko človek vidi vse rumenilo, ki vpije iz časopisov in televizije, ga mine, da bi se še kdajkoli pustil posiljevati takšnim neumnostim. Kakor velik del družbe, gredo mediji po liniji najmanjšega odpora, stare, okostenele strukture se ohranjajo, tisti ki mislijo dlje, so takoj sumljivi in v nevarnosti, da bodo pod noge dobili poleno ali dve.
Ampak potem, v kraljestvu zvez in poznanstev, kjer se napreduje s kofetkanjem, medtem ko izobrazba, zagnanost, ustvarjalno, požrtovalnost, ne pomenijo nič, je to nekaj povsem normalnega.
Jinov svet 
Ooooo, kako res. Ne vem pa če so prav mediji tisti krivci, krivi smo vsi, ki se zavedamo vsega tega in se obračamo proč, namesto, da bi kazali s prstom na tiste, ki so gnili del naše družbe…kar kaže, da imamo vsi prste v marmeladi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov.
Prav danes sem izvedela, da so iz skupine, kjer sem včasih projektno delala, zaposlili tisto osebo, ki se je v času odvijanja projekta, najbolj šlepala na ostalih. In glede na to, da sem velikokrat kazala s prstom na njo, me je celotna ekipa (tudi, če so mi med privat pogovori prikimavali, da se strinjajo z mano) odrinila iz njihove družbe, njo pa (javno) malikujejo kot malega boga.
Ja, na žalost je tako, da če se ne prilagodiš današnji družbi, ne preživiš. 😦
Povsem drži Jin. Dobra ugotovitev.
To (žal) velja tudi za nagrajene novinarje
– (Bobovnik), ki se vdajajo senzacionalizmu.
“Boste odstopili”, sprašujejo. So mar novinarji družbenopilitični delavci? Pa v studio vabijo moralno vprašljive ljudi, ljudi ki so v kazenskih postopkih in lahko takšne priložnosti izkoriščajo za politične obračune s pravosodjem.
– Ljerka Bizilj, ki ima svoj “parlamentarni” program za plasiranje lastne politične paradigme.
. . .
(če omenim le navidez bolj nevtralne)
Ena,
zelo pomemben je strah. Kdorkoli se izpostavi, je delež ali izločite, ali napada, njegove možnosti se zmanjšajo. Lažje je ostati del skupine in se delati, da je vse dobro. In potem, tudi če se upreš, si glasen, je možnost uspeha majhna. Zato so ljudje raje tiho in se prilagodijo. Verjetno bi kak Mazinijev tekst na tem mestu prišel prav.
Rado,
mediji pogosto, če ne večinoma, delajo za kakšne zakulisne interese. Če pogledam PoP TV, imajo zelo ekonomsko liberalna stališča in jih prav vsiljujejo. Novinarji niso nepristranski, so pravi gospodarsko politični delavci 🙂 Jasno je, da ima vsak človek svoje poglede na svet, vrednote, ampak vsaj trudit bi se moral poročati karseda neprizadeto in nepristransko. Na koncu pa ne vidiš več razlik med nami blogerji, ki pač pišemo svoje komentarje in med novinarji, ki pišejo novice in jihpogosto zapakirajo tako, da se takoj vidi, kam pes taco moli.
Že davno sem napisal da se novinarji prodajajo kot PROSTITUTKE ! Kateri so ti je razvidno vsak dan ! Toda ne vsi , nekateri imajo nezlomljivo hrbtenico , medtem ko so drugi brez nje ! Naveden je tudi Slavko Bobovnik , ki pa je kolikor vem TV voditelj ! Ti pa več ali manj morajo le pojesti že SKUHANO MINEŠTRO . Le redko kdaj dodajo kaj izvirno svojega !
Kar se pa drugega tiče je vse res ! Toda ni to samo v novinarstvu , ampak povsod v družbi ! Le poglejte množico S.P.-jev , ki niso nič drugega kot suženjska delovna sil , ki jo lahko kapitalistični bosi ob vsakem času brcnejo na cesto in to brez slehernih osnovnih pravic , kar velja tudi za množico zaposlenih preko agencij in za določen čas !
Ampak PLOSKALI STE KAPITALIZMU ! IMATE GA in to v NJEGOVI IZVIRNI OBLIKI !