Bi Rusija lahko naredila kaj drugače, da ne bi bila cilj?

Če vprašate zahodne politike, zakaj toliko nasprotovanja Rusiji, zakaj toliko trditev, da je ta država izolirana (kar seveda ni čisto res), bi vam postregli s številnimi razlogi. Na prvo žogo bi jim potem še kdo lahko verjel, da izražajo iskreno zaskrbljenost nad ruskimi potezami in naravo ruske države. Toda v ozadju se skriva nekaj povsem drugega. Brutalna realna politika.

Poglejmo si le pravice istospolno usmerjenih. Ko je ruska država na tem področju sprejela zakon, ki je zelo nazadnjaški, je le odražala poglede večine ruskih državljanov. Če bi ga dali na referendum, bi gladko šel skozi. Da, ruska družba v tem pogledu ni najbolj napredna. Kritike so zavoljo tega, če ste progresiven liberalec, ki verjame, da si istospolno usmerjeni zaslužijo več pravic, tudi pravico do posvojitve, ne le do sklepanja partnerstev, ki so enaka zakonski zvezi med moškim in žensko, na mestu. Nič čudnega torej, če se je LGBT skupnost kmalu postavila v prve bojne vrste. Toda pri tem je bila zlorabljena za le še en napad več na Rusijo. Na kratko, v dobri veri, so ti ljudje postali koristni idioti v večjem spopadu.

Namreč, mnogo hujše je za LGTB skupnost kot v Rusiji, marsikje drugod po svetu. O tistem velikem ameriškem zavezniku, Saudski Arabiji, raje niti ne govorimo. Še več, zelo nazadnjaške poglede najdemo tudi v ZDA. Da je Rusija nekaj časa v medijih zavoljo te tematike uživala skorajda toliko pozornosti kot Uganda, ni naključje.

Ukrajina. Država, ki je bila v preteklih dveh desetletjih tako katastrofalno vodena, da se je na koncu razbila. Res je, Rusija se je vmešala v ukrajinske notranje zadeve, je anektirala del njenega ozemlja, je dovoljevala prehod orožja in prostovoljcev v Doneck in Lugansk. Pri tem le ne smemo pozabiti, da Rusija ni bila tista, ki je krizo povzročila, ni bila tista, ki je s podkupovanjem in spletkarjenjem državo pognala čez rob, zaradi česar je potem prišlo do upora dela ukrajinskih državljanov, ki se niso več videli v novi Ukrajini in so si zaželeli živeti v Rusiji.

Še več, naivno bi bilo verjeti, da bi oster ruski odziv proti separatistom, zaprtje meja in odločna podpora novi vladi v Kijevu, zaradi česar bi bili uporniki strti in enotnost Ukrajine obranjena, karkoli spremenil. Zahodni mediji bi Rusijo še vedno krivili za vse slabo v Ukrajini, vsak akt upora bi pripisali kremeljskemu vladarju in skupaj z večino zahodne politike bi naredili vse, da si pridobijo popoln nadzor v Kijevu. Ko bi enkrat bila Ukrajina vključena v zahodno interesno sfero in iztrgana ruskemu vplivu, bi bila na vrsti Belorusija, kjer bi slej ko prej prišlo do nove barvne revolucije. Zatem bi sledili poskusi destabilizacije same Rusije, uničenja njene enotnosti, strmoglavljenja vladajočih sil in vzpostavitev šibkega centra, ki bi omogočil lažje razbitje države.

V Washingtonu so se odločili, da je Rusija sovražnik, ki ga je treba v najboljšem primeru osamiti in oslabiti, v najslabšem uničiti in razkosati. Podobno mislijo o Kitajski, le da zanjo za zdaj še ni prišel čas. Pri tem razmišljanju imajo v Evropi svoje zaveznike. Rusi so to spoznali, če ne prej, po vojni v Gruziji, ko je gruzinski predsednik Sakašvili sredi noči ukazal napasti uporniški Abhazijo in Južno Osetijo, ne glede na nevarnost za civilno prebivalstvo. Že prej so se jim oglašali alarmi, ko se je NATO širil proti njihovim mejam, a po tej vojni so vsekakor spoznali, da hladna vojna še vedno traja in da so cilj in da bodo, ne glede na to, kar naredijo, to tudi ostali.

Bi Rusija lahko naredila kaj drugače, da ne bi bila cilj? Ne. V večji igri, bi se lahko sicer obnašala bolj napredno, kot v primeru odnosa do LGTB skupnosti, ali zadržano, kot v ukrajinski krizi, a sproženi bi bili drugačni napadi in na koncu bi jo skozi zahodne medije, vseeno naslikali za sovražnika. Racionalno je zatorej, da se v Kremlju začnejo obnašati bolj agresivno in tekmovalno, tudi za ceno kakšnega bolj vročega spopada. Tako tudi kaže, da v prihodnje bo.

Na koncu še eno opažanje. Med kritiki zahodnega imperializma se širi nespametno občudovanje Putinove Rusije. V smislu, če nekdo nasprotuje ZDA, mora biti v osnovi vreden podpore. Na Rusijo moramo gledati kot na vsako drugo državo, ne skozi rožnata ali zatemnjena očala. Putin ni diktator, ni novi Stalin, a vzor demokrata tudi ne. Lahko bi ga označili za demokratično izvoljenega predsednika z avtoritarnimi lastnostmi in rahlo nacionalističnimi in konservativnimi pogledi na svet. Ruska država je pogosto koruptna, s policijo, ki se je mnogi bojijo bolj, kot kriminalcev. Ruska družba ima večinoma staromodne poglede na svet in liberalna manjšina se je že zdavnaj osamila in osmešila s pretiranim občudovanje zahoda. Rusija je tudi še vedno dokaj revna država, čeprav je v Putinovem obdobju imela lepo gospodarsko rast in je tako tudi ne moremo označevati za Zgornjo Volto z jedrskimi raketami. Rusi dandanes proizvajajo marsikaj zanimivega, ne le prodajajo nafto in plin. Na kratko, Rusija je država v razvoju, s slabostmi in prednostmi. Ni ne mračna diktatura, ne plemeniti borec proti ameriškemu imperializmu.

In še nekaj. Med zahodnimi kritiki Rusije se morebiti pojavlja naivna predstava, da bi padec Putina, nekakšna barvna revolucija sredi Moskve, radikalno spremenila ruski odnos do zahoda. Bi po vseh teh pritiskih, žaljivkah, posmehovanju, sankcijah, nenehnem širjenju proti ruskim mejam in zametovanju ruskih ugovorov, res? Težko.

Advertisements

One thought on “Bi Rusija lahko naredila kaj drugače, da ne bi bila cilj?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s