Nevarnost zmage levice

Državi, v kateri bodo državljani na oblast skozi volitve pripeljali resnično levičarsko stranko, se ne bo dobro pisalo. Ali bo to Syriza v Grčiji, ali Podemos v Španiji, ali celo Združena Levica v Sloveniji, povsod bo zelo hitro prišlo do reakcije evropskih in globalnih elit, ki bodo skušale takšno državo čim prej uničiti, spraviti na tla in potem na oblast znova pripeljati svoje ljudi. S kakšno barvno revolucijo, verjetno.

Luka Mesec govori o dveh alternativah, ki ju imajo na levici:

Že dolgo poteka burna razprava med dvema vrstama strategij: na eni strani izstop, na drugi pa reforma EU. Zagovorniki izstopa pravijo, da je EU praktično nemogoče reformirati, saj je ta v temeljih projekt evropskega kapitala. A alternativa, ki jo ponujajo, ni ravno mamljiva. Že res, da bi država z izstopom pridobil precej več maneverskega prostora pri vodenju denarne in proračunske politke, a bi si hkrati nakopala kup težav. Pričakovati je treba hude ekonomske sankcije s strani EU, saj bi takšna poteza ogrozila celoten projekt evropskih integracij. Prepoved izvoza v denimo Nemčijo je, za gospodarstva, ki so od tega življenjsko odvisna, lahko fatalno.

Izstop iz EU, stopanje po povsem svoji poti, je zelo nevarno. Res je, da bi se lahko Grčija v časih nove hladne vojne skušala postaviti v ruski tabor in obstaja možnost, da bi ji to celo uspelo. Kremelj v teh časih že razume, da je vpleten v spopad, v katerem popuščanje več ne pride v obzir in bi zato pozdravil novega zaveznika. Toda Grčija bi pri tem postala bojišče med zahodnimi in ruskimi interesi in bi končala kot Ukrajina. V državljanjski vojni. Druge države, Španija na primer, imajo še manj maneverskega prostora. Zunanji zaveznik je za večino držav bolj kot ne iluzija pa četudi bi že obstajal, bi ta skrbel za svoje interese. Sploh levičarski politiki bi se morali zavedati, da je Putinova Rusija mnogo bolj sorodna Orbanovi Madžarski, kot kakšni socialistični utopiji.

Zato je druga alternativa mnogo bolj vabljiva:

Stranke evropske levice se zato večinoma nagibajo k drugi strategiji, poskusu reforme EU. Tu se govori predvsem o ukrepih, kakšrni so omenjeni v Sirizinem programu. Če si ogledamo en primer. Ena od ključnih zahtev Sirize je, da začne Evropska centralna banka odkupovati obveznice držav članic. To bi dramatično oblažilo dolžniško krizo juga in omogočilo prenovo gospodarstev teh držav.

Po vseh teh letih krize, je prišlo do pomembnih premikov na političnih scenah kar nekaj držav v Evropski Uniji. Ne le s prihodom bolj trdno levičarskih, ampak tudi s krepitvijo bolj konservativnih sil. Obstaja resna možnost, da bo kar nekaj držav v prihodnje dobilo vlade, ki si bodo prizadevale za drugačno politiko tako doma, kot tudi v EU, kot jo zdaj uveljavljajo stare politične elite. A če bo pri tem šlo le za nekaj držav, bodo le te cilj grdih napadov in same zase bodo le težko kaj spremenile.

Potrebno je povezovanje, iskanje skupnih rešitev. EU je kot projekt na napačni poti, ne pomeni pa to, da ga je treba zavreči. Lahko ga spremenimo. Leta so bila potrebna, da so na levici nastale strukture sposobne prevzema oblasti v nekaterih državah. Zdaj je potrebna gradnja učinkovitih struktur na evropski ravni.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s