Verjetno sem med redkimi, ki mislijo, da je Slovenija v svojem iskanju rešitve mejnega vprašanja s sosednjo Hrvaško, večinoma vse storila prav. Potem, ko je politika tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, leta in leta to vprašanje izkoriščala za netenje poceni nacionalizma in nabiranje političnih točk, je privolila v arbitražni sporazum. S tem je odločitev preložila na ramena arbitražnega sodišča, ker je postalo jasno, da sosednjima državama samima ne bo mogoče doseči rešitve.

Res je, da so obelodanjeni prisluhi Hrvaški omogočili, da se umakne iz procesa, toda ne smemo biti naivni. Hrvaška je to storila zato, ker ni dosegla svojega, ker ji je grozil poraz. V vsakem primeru odločitev sodišča ne bi spoštovala. Slovenija je po odstopu svojega arbitra na to mesto predlagala Ronnyja Abrahama, kar je bila vsekakor mojstrska poteza. S tem je mednarodni javnosti sporočila, da toliko zaupa v svoj prav, da je pripravljena odločitev položiti v roke predsednika meddržavnega soddišča. Kar se je zgodilo zatem, ni posledica kakšne zarote, ampak prej premisleka omenjenega gospoda, da njegovo sodelovanje ob vseh zapletih ni več smotrno. Smola za Slovenijo.

Z arbitražnim sodiščem je konec. Hrvaška bo šla svojo pot. Kar zdaj lahko stori Slovenija, je da vztraja pri arbitraži in tako skuša prepričati čim več drugih držav, da se sama zavzema za rešitev, medtem ko Hrvaška tega noče. Če hočete, gre samo še za pridobivanje mednarodne naklonjenosti. Nič drugega. Rešitve na tak način ne bo nobene.

Še naprej bomo živeli z nerešenim mejnim vprašanjem. Slovenija pač mora smatrati vsa sporna ozemlja za svoja in se tako tudi obnašati. Hrvaška bo počela enako. Zaradi tega se ne bo zgodilo nič tragičnega. Vojne ne bo, vse kar se bo zgodilo je, da bo politika tako v Sloveniji, kot na Hrvaškem, to vprašanje nenehno odpirala, da bi si tako pridobivala podporo javnosti. Na žalost se bo temu nemogoče ogniti. Zgubljenega pa v resnici ni nič. Ne za eno, ne za drugo stran.