Ljudje z močno vero

Kako poimenujete nekoga, ki je pripravljen v imenu svoje vere ne le ubijati, ampak tudi umreti, ki po smrti celo hrepeni? Človeka s šibko vero ali človeka z močno vero?

Ko ne moremo nasprotnika drugače poraziti, ga  žalimo. Se mu posmehujemo. Pod vprašaj postavljamo njegovo prepričanje. Iščemo vse razloge sveta, da ga označimo za bedaka, ki je šibek in prestrašen, ki se nam bi lahko celo smilil, ubogi človeček pač. Vse to je le manipulacija, ki z realnostjo nima nobene zveze. S tem prepričujemo sami sebe, tistega, ki je cilj takšnih napadov pa se večinoma sploh ne dotaknemo. Sploh, če je terorist Islamske države, ki nas kot sovražnika tako ima za ničvrednega in nepomembnega.

Ne, te ljudi lahko uniči samo vojaška sila in tako na koncu tudi bo. Razen fizičnega uničenja pripadnikov Islamske države ni zmage, kajti to so  ljudje, ki se, le poglejte si kdaj njihovo propagando, smejijo v boj, veseli, da je njihov cilj, smrt za boga, blizu. No, včasih  kdo tudi joče, ko gre v samomorilski napad. Uspeh Islamske države moramo razumeti tudi kot privlačnost pustolovščine, neke vrste viteštva z zlobnim obratom, kjer se hrabri junaki, tako se vidijo sami, borijo proti svetovni zaroti zla. Nasprotniki so le grešniki, tako namenjeni v pekel in sočutja z njimi ni treba imeti. Sploh pa, če jih to ne prepriča, jih prepričajo fotografije in posnetki razmesarjenih muslimanov, ki so svoja življenja končali pod bombami ameriških brezpilotnih letal, uničeni v še enem izraelskem napadu, pobiti v ruskem preizkušanju vsega arzenala, kar ga premorejo v Siriji. Želja po maščevanju je velika.

Na kratko, s temi skrajneži, ki po vsem svetu izvajajo teroristične napade, na območju Sirije in Iraka pa gradijo svoj kalifat, ne more biti dialoga, propaganda pa tudi nič ne koristi. Gre za že prepričane ljudi. Edina propaganda, ki jih še dosega, je tista, s katero se razne skupine skrajnežev borijo za njihovo lojalnost.

Piše Arjan Pregl o tem v Dnevniku:

Tukaj bi lahko na jasnem primeru preverili idejo Slavoja Žižka, da ni genocida brez poezije, a sam bi se osredotočil na neko drugo njegovo izjavo. Po napadu na časnik Charlie Hebdo je zapisal: » … strastna silovitost teroristov priča o pomanjkanju resničnega prepričanja. Kako krhka mora biti muslimanova vera, če čuti, da ga ogroža neumna karikatura v tedenskem satiričnem časopisu?« Ljudi z resnično vero kultura ali svoboda drugega ne zmotijo.

Zadnji stavek je neumnost. Kaj pa je resnična vera? Liberalni multikulturalizem, v katerem smo si vsi enaki, čeprav različni? Kjer se spoštujemo in imamo radi, čeprav pripadamo različnim veroizpovedim in kulturam? To je naivnost. Nismo vsi enaki, nimamo vsi enake vere, enakih vrednot. Ne želijo si vsi takšnega sveta. So tudi takšni, ki so goreče prepričani, da je to, kar piše v njihovi sveti knjigi, čista resnica in vse drugo le odpad. Laž. Pokvarjenost. Zlo. In če berete te svete knjige, na koncu pridete do sklepa, da nasprotnikom na koncu od bogov v teh knjigah grozi še kaj mnogo hujšega, kot občasni terorizem. Večno trpljenje.

Ni potem težko zaključiti, da so ljudje pripravljeni ubijati za svojega boga, za svojo resnico in se jim to ne zdi greh iz zlo, ampak nekaj nujno potrebnega, pot pravičnih v nebesa. In če bi se malo pozanimali, bi vedeli, da je Islamska država apokaliptični kult, ki pričakuje končno bitko z vojskami številnih sovražnih držav nekje na severu Sirije. Ne, njih karikature ne ogrožajo, za njih je stvar časti in pravičnosti, da kaznujejo sovražnike boga.

Če hočeš premagati sovražnika, ga moraš najprej poznati. Ga preučiti. Razumeti. Žaljivke so za otroke.

 photo isfighter_zpslgewsxli.jpg
Poskusite ga premagati s kulturo, tega človeka šibke vere. Z brezplačnimi vstopnicami v gledališče. Mogoče celo s cvetjem. Zagotovo bo takoj odvrgel puško.

Da bi premagali Islamsko državo, ne, da bi se uspešno spopadli s širšim problemom krepitve islamskih skrajnežev, moramo najprej pogledati v ogledalo. Vprašati se moramo, kaj mi počnemo narobe, da je tako. Zakaj podpiramo zunanjo politiko, ki celotne države sesuva v prah, da se iz ruševih potem rojevajo pošasti. To se mora enkrat končati. Potem se moramo vprašati, zakaj po Evropi ne deluje asimiliacija, zakaj nastajajo celotne četrti, kjer večinoma na sociali živijo ljudje, ki vedno bolj prisegajo na drugačne vrednote. Zakaj je možno, da vam v Bruslju obstaja četrt Molenbeek, vir skrajnežev. Ljudi, ki prihajajo v Evropo, mora biti manj in tiste, ki prihajajo, moramo asimilirati. Tudi tako, da prepovedujemo kakšne kose oblačila in preganjamo sovražni govor, sploh pa tako, da ljudem dajemo zaposlitev in preprečujemo nastajanje getov. S skrajnežem se ne morete več pogovarjati, normalnega človeka, ki bi le rad dobro življenje pa lahko še prepričate, da mu ponujate pot do uresničenja njegovih želja in da obstaja alternativa sovraštvu in nasilju. Da je lahko, četudi musliman, hkrati povprečen Belgijec ali Francoz.

Če si dovolim parafrazirati Žižka: Kako krhka mora biti vera domoljuba v kulturo lastnega naroda, če ga ogroža pet žensk v državi, oblečenih v specifičen kroj?

Danes jih je pet, jutri sto, pojutrišnjem se soočimo z getom na obrobju Ljubljane, v katerega si policija ne upa več in kjer nekaj skrajnežev terorizira vse po vrsti. Tudi tiste muslimane, ki bi se radi oblačili drugače. Razumeti moramo, da ne gre za modne izjave, ampak za verski simbolizem. Da je večja verjetnost, da nekdo, ki podpira popolno zakrivanje žensk, prej sprejema radikalnejše  poglede na svet in da bo tudi prej pripravljen siliti druge, da se oblačijo temu primerno. Ker se po Evropi s tem problemom nismo soočali, hkrati s tem, da smo veselo uvažali poceni delovno silo, zdaj  imamo velike probleme.

Ko bomo enkrat končali z odpravljanjem napak pri sebi, se bomo morali vprašati tudi, kako uničiti sovražnike. Brez vojne, policijsko obveščevalne doma in prave na tujih tleh, ne bo šlo. Pri slednji bomo morali biti še kako pazljivi, da bomo bolj ponižno sprejeli, da ni naša pravica postavljati oblasti v drugih državah, dokler se že ne soočamo s smrtnim sovražnikom. Da so potrebne koalicije, tudi z osovraženimi Rusi in Iranci. Da bomo morali potem, ko bomo enkrat končali z Islamsko državo, regijo zapustiti in jo pustiti v upravljanje ljudem tam. Tudi, če nam ti ljudje ne bodo najbolj po volji. Dokler nad nas ne pošiljajo teroristov, se bo z njimi dalo živeti.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s