Čeprav se razglašajo za neodvisne in objektivne, novinarji to redko so. Tudi, če jih od zgoraj nihče ne sili, da poročajo na točno določen način.

V preteklih dneh sta se zgodila dva teroristična napada. Eden na klub v Orlandu na Floridi, kjer so se zbirali istospolno usmerjeni, drugi na britansko laburistično poslanko. V prvem primeru je islamistični skrajnež pobil 49 ljudi, v drugem je posameznik ubil poslanko. V prvem primeru je napadalec prisegel zvestobo Islamski državi, v drugem bi naj napadalec vpil ‘Britain first!’ Naj bi, ker imate o tem različna poročila.

Poročanje o teh dogodkih je in še sledi interesom tistih, ki poročajo, oziroma tistih, ki so lastniki medijev. Da smo soočeni z epidemijo terorističnih napadov, ki jih izvajajo islamistini skrajneži, bi moralo biti jasno vsakemu, toda zavoljo strahu pred krepitvijo domačih desničarskih in nacionalističnih skrajnežev, večina medijev, ki se obrača v bolj socialisitčne in liberalne vode, skuša vsak napad čim bolj odmakniti od Islama. Tako so napadalci skoraj vedno predstavljeni kot duševno moteni, neuravnovešeni posamezniki, v nobenem primeru pa se ne sme postavljati povezave med religijo in napadi. Če tako spremljaš te medije, se ti mora zazdeti, da teroristi prihajajo iz neke črne luknje in nimajo nobene zveze z vero, kateri pripadnost glasno izrekajo. Ker je neumno. Po drugi strani taisti mediji kar čakajo, da se zgodi napad kakšnega desničarskega skrajneža, da potem strašijo pred porastom fašizma, ki da je tik pred tem, da se povzpne na oblast in ustanovi moderni tretji rajh. Kar je spet neumnost.

Na drugi strani, v konservativnih in nacionalističnih medijih, se skuša terorizem islamskih skrajnežev predstaviti malodane tako, kot da so vsi muslimani pripravljeni teorizirati vse okoli sebe. Kar je spet neumnost, ki jo na laž postavlja število terorističnih napadov in po drugi strani velika množica muslimanov, ki se ne poslužujejo nasilja. Resnica je takšna, da imate bolj zmerne in bolj skrajne muslimane. Problemi so, z njimi se je treba soočiti, poenostavljati in slikati črno belo sliko ni treba. Prav tako ni treba zanikati napadov, kakršen je bil napad na laburistično poslanko v Veliki Britaniji ali porasta skrajnih gibanj v zahodnem svetu. Tudi na tej strani se pojavlja isto poceni odpravljanje napadalcev, ki prihajajo iz njihovega ideološkega pola, kot duševno motenih.

Seveda ne gre enačiti nasilja islamskih in raznih zahodnih nacionalističnih skrajnežev. Prvi so v tem primeru neprimerno večja grožnja.

Ali pravica do posedovanja orožja. Vsakemu, ki je pri pameti, je jasno, da bo odločen posameznik, ki želi izvesti teroristični napad, do orožja prišel tudi, če bo prodaja orožja večinoma onemogočena. Teroristi so udarili tako v Franciji, kot v ZDA, pri čemer v prvi državi do orožja ni mogoče priti tako lahko, kot v ZDA. Prav tako je jasno, da v ZDA ni toliko problem orožje, ki ga imajo ogromno tudi v kakšni drugi državi, ampak prevladujoča klima. Američani se morajo prej vprašati, zakaj so tako nagnjeni k nasilju, kot ali naj prepovedo prodajo orožja.

Novinarji so na žalost le vojaki v vojni za interpretacijo sveta. Še kako so pripravljeni lagati in zavajati, da bi prepričali javnost v svoj prav. Skupaj z raznoraznimi strokovnjaki, ki odgovarjajo na njihova vprašanja in komentirajo vsak dogodek. K temu dodajmo še popreproščenost poročil, ki jih podajajo ljudem in vprašamo se lahko, ali so le ta sploh komu koristna? Nič čudnega, če vedno manj ljudi zaupa tako imenovanim mainstream medijem in raje poslušajo alternativne glasove na spletu, ki znajo biti enako zavajajoči, a se jih drži videz avtentičnosti. Kakor Donalda Trumpa, če smo že pri tem. Vsi vedo, da pretirava in si včasih kaj kar izmisli, a mu ogromno ljudi kljub temu sledi.

Na žalost je tako, da poročila, ki jih spremljamo po televiziji in komentarji, ki jih beremo po časopisju, večinoma poneumljajo. Ker, resnici na ljudbo, v njih ne najdemo veliko globine, zato pa toliko več vrednot in želja njihovih avtorjev. Spet, resnici na ljubo, je v nekaj minut pri osrednjem dnevniku ali nekaj sto besed v časopisu, zelo težko stlačiti vse, kar bi javnost morala vedeti, ljudje pa so malo pripravljeni vložiti več svojega časa, da bi se poučili o katerikoli temi. A to ne odvezuje novinarjev njihove odgovornosti.

Kaj je človeku storiti? Preprosto nehati spremljati medije in živeti v svojem balončku? To ne more biti rešitev. Ena izmed strategij, kako izluščiti čim več resnice o svetu, je spremljanje nasprotujočih si poročil. Drugi je raziskovanje. Nikoli ni bilo tako lahko dostopati do informacij, kot je to zdaj. Potrebno je le nekaj časa, želja in dostop do spleta. Ko gre za novice o dogodkih v lokalnem okolju, tudi ni tako težko stopiti ven med ljudi in poslušati, kaj imajo za povedati.