Rogue One – samostojna zgodba Vojne Zvezd

Po lanskoletnem razočaranju nad Vojno Zvezd, sem z zaskrbljenostjo pričakoval Rogue One. Bo film enako poln čudnih naključij (kako za vraga se je Han Solo čisto slučajno pripeljal mimo, da je srečal Rey?) ali bo zgodba boljša? Bom doživel podoben šok, kot tisti trenutek, ko je Kylo Ren snel čelado, samo da bi se izkazal za kuštravega smrkavca? Nad efekti, to sem vedel, se pritoževati ne bom mogel.

K sreči se je izkazalo, da je Rogue One soliden film. Lahko si predstavljam, da je za marsikoga pretemačen, sploh zaradi konca, a mene to ne moti.

Potem, ko je Disney leta 2012 kupil vesolje Vojne Zvezd, je napovedal novo triologijo, a hkrati tudi samostojne filme, ki se bodo dogajali v tem vesolju. Rogue One se tako dogaja v obdobju malo pred prvim filmom Vojne Zvezd  – Novo upanje (se pravi, epizoda IV iz leta 1977), ko  imperij gradi Zvezdo smrti in so uporniki razklani glede tega, kako se boriti proti temu orožju. To na kratko pomeni, da znova srečamo nekaj že poznanih likov, a da je zgodba lahko speljana čisto samostojno.

Da, vem, marsikaj v filmu je že videno. Imate robota, ki skrbi za komične vložke, imate pretirane prizore bojevanja, imate vojake imperija, ki padajo kot pokošeni, še vedno nesposobni kogarkoli zadeti. Imate hitro skakanje s prizorišča na prizorišče, s planeta na planet. Imate tudi premalo dodelane like, ki jih spoznamo samo površno, kar glede na to, koliko jih je, niti ni presenetljivo. Ampak to spada zraven k temu tipu filmov.

Rogue One – Zgodba Vojne Zvezd je film o upornikih, ki niso prikazani črno belo, ampak sposobni tudi grdih dejanj. Je vojni film, ki je kakor mešanica druge svetovne vojne in iraške vojne. Prikazuje vso tesnobno avtoritarnost in militariziranost imperija, a tudi skrajne upornike. In kar se zdi najbolj pomembno, prikazuje Jyn Arso, hčerko znanstvenika, ki gradi Zvezdo smrti in katerega maščevanje je stvaritev napake v načrtu, zaradi katere je to orožje ranljivo. Jyn Arso ni prostovoljna junakinja. Je človek, ki ne da veliko na politiko in skuša le preživeti. Uporniki jo želijo izkoristiti, da bi prišli do njenega očeta in ga ubili, ker mu ne zaupajo.

Jyn Arso ni Rey iz lanskoletne epizode VII. Ni gospodarica svoje usode. Nima posebnih moči, kakršna je imela Rey. Zato je tudi njena končna usoda bržkone takšna, kot je. Rogue One ni film, ob katerem bi se na koncu počutili dobro. Ob vsem pompu nam naslika ceno upora, tudi za tiste, ki so vanj potisnjeni. In Jyn Arso je vanj potisnjena, čeprav na koncu postane čistokrvna upornica, ki želi pridobiti načrt, kako onesposobiti Zvezdo smrti, potem ko je njen oče ubit v uporniškem napadu. In to mi je všeč. Ni pravljičarjenja, da bodo na koncu vsi dobro končali. Za odpor je treba plačati ceno. Ni tistega zanosa, ko vsi z veseljem tečejo v boj. Jyn ni takšna. Najprej hoče rešiti očeta, šele kasneje postane prava upornica. Tudi zgodba se zdi ves čas logična, čeravno tragična.

Advertisements