To je zgodba o tem, kako dojemamo zgodovino in druge v našem svetu.

Vedno sem verjel, da je za izobraženega, razgledanega človeka pomembno, da pozna vsaj nekaj zgodovine. Res je, da se zgodovino pogosto spreminja v zgodbovino, torej v zgodbe, preko katerih se skuša posameznika prepričati, da je njegov narod, njegova religija, njegov del sveta, najbolj pomemben in se ga preko zgodovinskih primerov poučuje, kaj je dobro ravnanje in kaj slabo. Po drugi strani pa je poznavanje preteklosti pomembno, da se zavedamo, od kod prihajamo, kako smo končali v svetu, kakršen je danes. Naučimo se lahko iz dejanj drugih ljudi, kakšno ravnanje vodi do uspeha in kakšno do neuspeha in celo katastrofe. Iz preteklosti je mogoče črpati razumevanje, ki lahko tukaj in zdaj prepreči zelo slabe stvari.

Za Evropejce se zgodovina večinoma, preko šolstva, začne s spoznavanjem prvih civilizacij, ki so nastale ob velikih rekah, Nilu, Evfratu in Tigrisu, Indu, Rumeni reki. Najprej so bili Egipčani. Ne čisto, ampak v zavesti večine pravgotovo. Potem prideta dva temelja, grško rimski in judovsko krščanski.  Tam je propad Rima in prihod barbarov, kasneje širjenje Arabcev in islama. Križarske vojne.  Počasi se začnejo vzpostavljati temelji novim državam, ki bodo kasneje prerasle v Francijo, Anglijo, Španijo in tako dalje. Vojne s Turki, raziskovanje sveta, Kolumb,  prihod razsvetljenstva, industrializacija, revolucije, kolonializem, imperializem, Marx, dve veliki vojni, hladna vojna, itd…

Kar je zanimivo, je kako malo izvemo o drugem svetu. Recimo, Perzijci. Ne le šolski sistem, tudi zabavna industrija ljudi  učita o Grkih, Perzijci so pa pri tem, čeprav so v istem času bili ogromen imperij, prezrti. Pomembni so le kot tisti drugi, proti katerim so se grške mestne državice borile za svojo samostojnost.

Indija. Mar tam nič ni obstajalo pred prihodom Britancev? Seveda je. Vendar pa so zreducirani na žrtve imperializma in bojim se, da celo Gandija poznamo samo zato, ker se je upiral veliki evropski sili. No, v resnici ga ne poznamo prav dobro, saj ima kar nekaj senčnih strani. Indija seveda ni enovita, nikoli ni bila, ampak podobno kot Perzija je samo tisti drugi v naši evropski zgodbi.

Menim, da je za izobraženega in razgledanega človeka pomembno, da ne pozna samo evropske zgodovine, ampak tudi kakšno drugo. Prav zaradi tega bi bilo dobro, če bi se več poudarjalo zgodovino vzhodne Azije, islamskega sveta ali kakšnega drugega dela sveta. Menim tudi, da bi bilo zdravo, če bi se zavedli, da ne obstaja samo Hollywood, ampak tudi Bollywood in da knjige pišejo tudi v Nigeriji, recimo. S tem ne bi bila narejena nobena škoda, koristi bi bilo pa ogromno. Odpirala bi se polja novega znanja, novih izkušenj. Lažje bi razumeli ljudi, ki prihajajo iz drugih kultur in katerih življenja temeljijo na drugačnih temeljih. S tem bi lahko tudi lažje cenili sami sebe, ker bi videli, da je svet enako raznolik, kot smo sami, poln svetlobe in senc. Bilo bi manj neumnega poveličevanja skupin, ki jim pripadamo, hkrati pa tudi manj poniževanja, kar lahko vidimo zadnje čase v mnenju nekaterih, da je za vse slabo v svetu kriva bela Evropa in njeni podaljški.