Indija in njen pomen v globalnem razmerju moči

Če želim nadaljevati zapis od včeraj o pomenu rusko kitajskega zavezništva na globalno ravnotežje moči, moram najprej omeniti ozemeljski spor med Kitajsko in Butanom v Doklamu, v katerega je vmešana Indija. Indija je zaščitnik majhne monarhije Butan in kot takšna je na sporno ozemlje te države s Kitajsko poslala svoje vojake, da bi kitajskim vojakom preprečili gradnjo ceste. Zaradi tega so se odnosi med obema država precej ohladili, čeprav je težko verjeti, da bi lahko prišlo do ponovitve vojne, kakršna je med državama divjala leta 1962. Pove pa nam vendarle nekaj o kitajskih težavah.

Da, Kitajska je hitro rastoča velesila, katere gospodarstvo nase veže druge države, z večjo gospodarsko močjo pa prihaja tudi sposobnost krepiti oborožene sile. Kitajcem se pri tem ne mudi, pač pa postopoma povečujejo sredstva za obrambo, v primeru jedrske oborožitve pa sploh ne storijo ničesar, da bi arzenal povečali na primerljivo velikost z Rusijo in ZDA. Na tak način sredstva namenjena za obrambo ne predstavljajo nesorazmernega pritiska na kitajske finance, nekaj, kar je za časa hladne vojne tako mučilo Sovjete. To pa ne pomeni, da Kitajska v doglednem času ne bo postala prva vojaška sila na planetu.

Pred kratkim sem gledal sicer starejši pogovor o odnosih Kitajske s sosedi in vlogo ZDA v regiji. En sogovornik je trdil, da ZDA nimajo kaj iskati v regiji, kaj šele, da bi skušale proti Kitajski zgraditi fronto za njeno osamitev. Japonsko in Južno Korejo je označil malodane kot za okupirani ozemlji, ki nimata druge možnosti, kot da poslušata ameriške ukaze. Drugi sogovornik je imel drugačno mnenje, da imajo kitajske sosede svoje interese in da želijo prisotnost ZDA, ker s tem lažje zagotavljajo svojo dolgoročno neodvisnost napram Kitajski. Strinjam se z drugim sogovornikom, saj številne države v regiji po mojem mnenju z nelagodjem gledajo na kitajsko krepitev, medtem ko so ZDA le država, ki prihaja od zunaj in se jim zdijo uporabne kot zaveznik, na katerega se lahko naslonijo. Nelagodje le še krepijo ozemeljski spori.

Ena izmed držav, ki je v takšnem položaju, je Indija.

Indija zadnja leta beleži hitro gospodarsko rast in se vse bolj spreminja v veliko silo. Gospodarsko in vojaško, pri čemer je treba poudariti, da gre za jedrsko silo. Zdaj je skupni BDP Indije pri 2,2 bilijonih $, kar je petkrat manj kot Kitajski in se približuje francoskemu in britanskemu. Po kupni moči je BDP pri 9 bilijonih $, kar je še vedno več kot dvakrat manj kot je kitajski. Obe državi imata podobno veliko prebivalstvo. Glavni indijski problem s Kitajsko je bržkone Pakistan, s katerim imajo Kitajci zelo dobre odnose, medtem ko so Indijci z njimi od osamosvojitve dalje vodili več vojn, nazadnje v Kašmirju. Indija mora pri razmišljanju o svoji varnosti upoštevati nevarnost, ki jim preti tako z zahoda, kot tudi s severa in se temu primerno tudi pripraviti. Ozemeljski spor v Doklamu to samo še potrjuje.

Kaj naj država, kot je Indija v takšnih razmerah stori? Vsekakor se jim bo sodelovanje z ZDA zdelo še kako smiselno, a kako daleč bodo pripravljeni iti? Opozoriti je treba na dobre odnose, ki jih država ima z Rusijo, ki pa je vedno tesneje povezana s Kitajsko in iz Rusije si Indija noče ustvariti nasprotnika, saj bi jim to zmanjšalo manevrirni prostor. Sebe namreč vidijo ko neodvisno veliko silo, ne pa kot del recimo ameriškega imperija, kar bi postali v primeru tesnejšega zavezništva. Ne pozabimo, da je bila Indija med hladno vojno zelo pomemben del gibanja neuvrščenih in takšno politiko skuša voditi še danes. Zato lahko pričakujemo, da bo Indija do Kitajske neprijazna, da bo Američanom pustila priprta vrata za omejeno sodelovanje, ne bo pa postala njihov tesni zaveznik, da ne bi odbila Rusije.

Če pogledamo širše, nam postaja razvidno, kako se v Aziji gradita dva bloka. Eden je evrazijski prostor, ki vsebuje os Moskva – Peking in kateri se pidružuje vse več držav. Tu je celotna Centralna Azija, Mongolija, še pomembneje pa Pakistan in Iran. Prištejemo lahko še Mjanmar, vedno bolj Filipine pod Dutertejem in tudi za Irak se zaradi dobrih povezav z Iranom zdi, da spada v ta klub. Da ne govorimo o Siriji. Na drugi strani so države, kot Japonska, Južna Koreja, Avstralija, Vietnam, Indija, na Bližnjem vzhodu Saudska Arabija in potem večji del Evrope, države ki obkrožajo ta velik blok in ki so pripravne na bolj ali manj tesnejše povezave z ZDA. V Washingtonu seveda stavijo na te povezave, da bi ohranili svojo hegemonijo.

To bi lahko poimenovali kar za spopad med kopenskim in pomorskim imperijem, pri čemer je evrazijski blok pod vodstvom Kitajske in Rusije kopenski imperij, ZDA pa imajo pomorskega s številnimi zavezniki po vsem svetu.

Zdaj, težko je napovedovati prihodnost. Z upadanjem ameriške moči se krepijo drugi centri, ki vsi zasledujejo svoje interese. Ti interesi jih lahko pripeljejo do zanimivih zavezništev. Trdim, da bo najpomembnejša vloga Indije. Če je ta naklonjena ZDA, potem dobimo dokaj enakopravno razmerje moči. Če je Indija nevtralna, se razmerje moči dolgoročno začne nagibati v korist Moskve in Pekinga, če pa bi prišlo celo do indijske vključitve v evrazijski blok, potem ZDA nimajo nobene možnosti več ostati dominantna sila.

Advertisements

2 thoughts on “Indija in njen pomen v globalnem razmerju moči

Komentarji so zaprti.