Referendum o drugem tiru je pred vrati

V nedeljo 24. septembra, bomo na referendumu odločali o usodi Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom želežniške proge Divača-Koper. Priznam, le nekaj dni pred referendumom, sem še vedno neodločen. Preprosto ne znam odgovoriti, ali je bolje podpreti vlado, ali njene nasprotnike.

Soočenje na RTV Slovenija oni dan mi pri tem ni prav nič koristilo. Bilo je povsem negledljivo in skopo z argumenti. Kako bi tudi lahko bilo drugače, če je bilo toliko udeležencev, da je vsak lahko povedal le nekaj besed. Razumem, da se mora javna televizija držati pravil in imajo potem pač vsi udeleženci kampanje dostop, ampak to še ne pomeni, da je tako koristno. Mnogo bolje bi bilo, če bi se udarila dva ali štirje in bi si tako v soočenju lažje ustvarili svoje mnenje.

Razumem, da vlada igra na nizko udeležbo. Predlagatelji referenduma potrebujejo določeno število volivcev proti, da dosežejo svoje. Čim manj se torej o tem govori, čim bolj se žogo umirja, čim manj je možnosti, da bo na referendumu zadostno število ljudi glasovali proti. To ni najlepša igra, a je čisto razumljiva. To je skoraj zagotovo tudi razlog, zakaj si ni tako enostavno ustvariti mnenja o tej temi. Večina se zaradi tega ne odloča na podlagi strokovnih argumentov, ampak na podlagi politične pripadnosti, zaupanja ali nezaupanja točno določenim politikom in njihove nesimpatičnosti.

Vse je v denarju. Vsi zagovarjajo drugi tir, jaz tudi. Zaplet je v izvedbi, v trasi, v financiranju. Kar me moti pri nekaterih nasprotnikih, predvsem pri SDS-u je, da si poteka drugega tira niso izmislili pripadniki trenutne vlade, da gre za dolgotrajni proces, pri katerem so tudi oni imeli vmes svoje prste. Zdi se mi namreč, da njihovo nasprotovanje izhaja predvsem iz želje, da se političnim nasprotnikom  onemogoči uspešno izveden projekt.

Z denarjem in korupcijo je v tej državi tako, da se resnično zdi, da ni mogoče ničesar zgraditi, ne da bi si pri tem kdo napolnil žepe. Pretirava se pri tem, seveda. Zneski niso tako visoki, kot se predstavljajo, drugače bi imeli vse polno ljudi z več deset milijoni evrov na računu in vilami v Braziliji. Nimamo jih. Kljub temu je očitno, da se ob vsakem večjem projektu, denar pretaka na vse strani. Drugi tir je še eno takšno napajališče, do katerega hočejo vsi imeti dostop. Zame je problem, da res lahko verjamem, da si bodo tisti na oblasti zdaj, skušali napolniti žepe. Toda, kakšno garancijo imam, da nasprotniki niso enaki in da ni njihov poglavitni motiv, da se sami ne dokopljejo do tega denarja? Lahko res verjamem, da bodo pocenili projekt, ali pa bodo na papirju ponudili cenejšega, na koncu pa bomo itak plačali enako?

Potem je tu še problem zastoja. Da, nasprotniki vladnega predloga trdijo, da lahko ceneje in hitreje zgradijo drugi tir. Toda, drugo vsekakor ni res. Če vladni predlog na referendumu pade, ta vlada bo vztrajala do konca in ta vlada bržkone na tem projektu ne bo več delala. Izgubili bomo leto ali dve. Nasprotniki lahko še kako vpijejo, da tega ni treba, a tako potem pač bo.

Hecno je, da je celo moja neodločenost na nek način voda na mlin vlade. Več nas je takšnih, večje so njihove možnosti. Toda, v tem trenutku ne morem drugače. Preprosto ne vem, kaj je bolje in glasovati na zaupanje, ker je nekdo pač rekel, da je tako prav. Ko vidim nasprotnike, me resnici na ljubo v trenutku povleče v podporo vladi. Po drugi strani, resnično nočem videti presneto preplačanega projekta, a potem, spet, nimam nobene garancije, da njihova alternativa ne laže in ne bo na koncu izstavila enako visoke, ali celo višje cene.

Tako je, le nekaj dni pred odločitvijo. Morebiti pa si bom v teh dneh še uspel bolje ustvariti mnenje. Žalostno, sicer bo to prvi referendum, ki ga bom izpustil.

 

Advertisements

One thought on “Referendum o drugem tiru je pred vrati

Komentarji so zaprti.