Ko trgovinske ovire pripeljejo do preporoda domače industrije

Ruske oblasti so nadvse modro reagirale na sankcije zahodnih držav zaradi ukrajinske krize: uvedle so lastne sankcije proti zahodnim proizvajalcem hrane. S tem so pripomogle svojemu kmetijstvu, da se je v nekaj letih še dodatno okrepilo in je država na poti, da razen velikega izvoznika energentov in orožja, postane še velesila pri izvozu hrane.

Rusko kmetijstvo ni zraslo čez noč in tudi ne samo zaradi sankcij. Pogledati moramo v zgodovino. Če je bila Rusija žitnica Evrope za časa carjev, so komunisti iz nje naredili uvoznika. Proti koncu sovjetskega imperija so tako uvažali tudi ameriško pšenico. Potem je prišla perestrojka in zatem še Jelcinova doba privatizacije, razprodaje in odpiranja meja, ki je prinesla uničenje domače proizvodnje, ne le v kmetijstvu. Bila je to napaka, ki so jo naredile številne države vzhodne Evrope.

Kako bi tudi moglo biti drugače? Ko so komunistični sistemi padli, so ostale tovarne s preveč zaposlenimi in premalo napredno proizvodnjo in izdelki, ki niso mogli konkurirati zahodnim. Ti so preplavili nove trge  polne zahodnih dobrin željnih kupcev in domača industrija je začela propadati. Potem se je zgodilo neizbežno, da so to industrijo razkosali in razprodali in so zahodni proizvajalci zgradili svoje izpostave.

Rusko kmetijstvo je začelo rasti že leta pred blokado zahodnega uvoza, ker se je našlo dovolj domačih investitorjev, ki so imeli dovolj denarja, da so lahko začeli vzpostavljati moderne obrate. Sankcije so jim le še bolj koristile, saj so morali pokriti zahteve trga, ki se je delno izpraznil. Pri izvozu jim je koristil padec vrednosti valute. Na svetovnem trgu so postali bolj konkurenčni. To ni šlo brez bolečin, predvsem rasti cen hrane in s tem padca standarda Rusov, ampak se je kmalu izravnalo, Rusija ima zdaj zelo nizko stopnjo inflacije.

Nikakor ne bi trdil, da je protekcionizem sam po sebi dober za gospodarstvo, še posebej manjših držav, je pa zgodba bolj zapletena, kot bi jo razlagal kak fanatik prostega trga. Čistega prostega trga, kjer bi vsi udeleženci izhajali iz enakega izhodišča, z enakim dostopom, tako ali tako ni. Pomislite na vse subvencije, ki se v svetu zmečejo v kmetijstvo. Slovensko bi bilo brez teh še mnogo manjše in bolj koncentrirano v rokah peščice. Kitajska je svojo gospodarsko moč pridobila tudi z zasipanjem tržišča s poceni izdelki, ki so jih včasih prodajali pod ceno, da bi uničili konkurenco. Američani niso pripravljeni prodati marsičesa, da s tem ne bi ogrozili svoje nacionalne varnosti.  Sumim, da v kakšni manjši državi ni najbolj modro sprejeti večjih ruskih investicij, če se nočeš zameriti Američanom. Vse v imenu boja proti zlohotnim ruskim interesom, seveda.

Za politiko je modro, da vedno išče ravnotežje med odprtostjo svojega gospodarstva in varovanjem nekaterih ključnih industrij. Rusi so se odločili, da bodo postali velesila pri proizvodnji hrane. Kdo drug bo zavaroval svoj finančni sistem ali oboroževalno industrijo, spet tretji bo forsiral avtomobilsko industrijo. Kar ni pametno, je radikalizem: bodisi popolna odprtost in privatizacija, ki državo naredi tako šibko, da se prelevi v izpostavo gospodarskih elit, bodisi zapiranje v lastne meje, ki gospodarstvo naredi nekonkurenčno in privede do zaostajanja, da ne govorimo o  tem,  da država postane tista, ki vodi vse niti v gospodarstvu.

 

 

 

 

Advertisements