Prepričati vas hočejo, da so Rusi tisti, ki vzpodbujajo nesoglasja znotraj Evropske unije in jo hočejo razdeliti, pri tem pa jim pomagagajo populistične desničarske stranke, a v resnici so prav vladajoče elite v državah članicah tiste, ki svojim državljanom sporočajo, da njihov glas ni vreden prav nič. Kako drugače razumeti
zadnjo tržnico s položaji, pri čemer so evropski voditelji povsem povozili sicer nedodelan koncept vodilnih kandidatov. Spomite se, pred volitvami v Evropski parlament so vas stranke prepričevale s svojimi vodilnimi kandidati, tako imenovanimi spitzenkandidati. Dale so vam obraze, ki ste si jih lahko, če ste to želeli, zapomnili. Hkrati so vam postregli z iluzijo, da res o čem odločate, da bo vaš glas imel vpliv, kdo bo predsednik Evropske komisije. A to, da je unija demokratična, je res samo iluzija. In to ni ruska propaganda.

Ursula von der Leyen, nemška obrambna ministrica, ki je na volitvah ni bilo, bo postala predsednica komisije, Timmermans, Weber in druščina pa le spomin s slabim priokusom. Novi evropski poslanci bodo ob tem mirno sklonili glave. Tako je: volitve v Evropski parlament so služile kot demokratična fasada nedemokratični povezavi, v kateri večje članice diktirajo razvoj in ob strani puščajo šibkejše. Vzhodni Evropjeci niso dobili nobenega položaja in države, kot je Slovenija, se bodo zadovoljile z drobtinicami. Čeprav predsednika slovenske vlade Marjana Šarca kritizirajo, zakaj ni bil bolj aktiven, je ta le spoznal, kako se stvarem streže. Tu gre le za to, kdo bo imel dobro plačano službo.

Evropska unija je le lutkovno gledališče in lutke manj sposobni ali doma nezaželeni kadri. Odloča se drugje.