Zadnja anketa Mediane za Delo kaže na precejšen padec podpore stranki SD. Ta sprememba razmerja sil že kaže na to, da Tanja Fajon preprosto ni dovolj prepričljiva, da bi lahko postala voditeljica leve sredine. Razlogov za to je bržkone več.

Največjo vladno stranko SDS bi podprlo največ volivcev, 16,9%. Sledi LMŠ 10,1%. SD je zdrsnila na četrto mesto (7,7%), za Levico (9,4%). Razmerje sil med levim in desnim polom slovenske politike se še vedno nagiba v prid levice. SMC je blizu ničle, DeSUS in SAB pa sta še vedno nekje na meji preboja v Državni zbor.

SD je v kočljivem položaju, ugnezdena med liberalno sredino, ki jo za zdaj še najbolje nagovarja Marjan Šarec, Alenka Bratušek pa pobira drobtinice in bolj radikalno socialno demokracijo Levice. Kamorkoli že Tanja Fajon usmeri strankarsko barko, naleti na velike nevarnosti. Če se usmeri preveč na sredino, tvega izgubo bolj socialistično naravnanih volivcev, ki imajo dobro alternativo v Levici. Če se obrne v drugo stran, si lahko zapravi podporo liberalne sredine.

V Sloveniji je prav liberalna sredina tista, ki odloča o tem, kdo bo vladal. Ta blok volivcev je stal za Janezom Drnovškom in njegovo LDS, ta blok volivcev je po degradaciji SDS delno prestopil k Pahorju in njegovi SD omogočil zmago, ta blok volivcev se je potem tudi iskal v instant strankah, ki so prihajale kot rešitelji in hitro odhajale na smetišče zgodovine.

Pravo strategijo, ki bi lahko SD privedla do tega, da postane vodilna stranka leve sredine, je pri tem najti zelo težko. Leva sredina je namreč zelo zamerljiva, za razliko od desnice, ki lojalno vztraja pri svojih. Hitro se naveliča politikov in celotnih strank in svoje zamere vleče v prihodnost. Zato je tudi toliko instant rešiteljev, ker ta del volilnega telesa pač muhasto potrebuje nove obraze, v upanju da bo potlej pač vse drugače. Ni. Ker niti ne more biti.

Tanja Fajon je kot političarka čisto spodobna izbira za predsednico vlade. Ima dovolj izkušenj in je primerno umirjena, a mogoče ta njena umirjenost ni najbolj prepričljiva v teh časih brutalnega političnega obračunavanja, ko politika najraje razpihuje sovraštvo in tako mobilizira volivce. Podobno težavo je imel že Dejan Židan, politik, s katerim v resnici ni čisto nič narobe, a nima dovolj privlačnosti za dovolj velik del volilnega telesa.

Ampak seveda, to vse je le odraz trenutnega stanja. Kdo ve, kaj bo prinesla prihodnost. Nastanek novih strank, ki bodo zmagovito kot SMC leta 2014 privihrale na politično prizorišče pod vodstvom spet kakšnega novega obraza in rešitelja, ni izključen. No, če tega ne bo, če se bodo trenutna razmerja ohranila, se lahko bojimo, da bo leva sredina naslednje volitve dobila, a bo zopet silovito razdrobljena. SMC ne bo več, a mogoče bo kakšna nova majhna stranka, ki bo v koaliciji šestih delala sive lase novemu predsedniku vlade.