Zdaj, ko je tudi Vrhovno sodišče ZDA zavrnilo poskuse Trumpove kampanje da ukrade volitve, se moramo vprašati kam ZDA plovejo. Napetosti so velike. Po družabnih omrežjih se širi sovraštvo, celo pozivi k posredovanju vojske, državljanski vojni ali odcepitvi držav, v katerih je večina podprla Trumpa.

Toda, je takšen črni scenarij sploh mogoč?

Z nasmeškom sem pred dnevi spremljal nekatere analize z desnega dela slovenskega političnega prostora, da bo tožba nekaterih ameriških zveznih držav pred Vrhovnim sodiščem ZDA zamajala zmago demokratskega kandidata za predsednika ZDA, Josepha Bidena. Najprej Teksas, potem pe še številne druge države so namreč zahtevale, da se volitve v štirih ključnih državah, v katerih je z majhno razliko zmagal Biden, kar razveljavilo. Veliko možnosti, da bi se to zgodilo nikoli ni bilo in res je Vrhovno sodišče ZDA naredilo edino, kar je bilo mogoče. Tožbo je zavrnilo. Tožb, ki jih je Trumpova kampanja vložila, da bi še iztrgala zmago iz rok poraza je bilo več, kot bi jih mogli našteti in bile so povsem nesmiselne. Biden ja pač na nacionalni ravni zmagal s sedmimi milijoni glasov prednosti, preobrat v nekaterih ključnih državah pa je čisto enostavno pojasniti s tem, da so republikanci volili na voliščih, demokrati pa po pošti. Posledica tega, da so v ZDA republikanci pač mnogo bolj skeptični glede nevarnosti Covid-19 kot demokrati, ki so hoteli zmanjšati možnost okužbe.

Večjih nepravilnosti do zdaj nihče ni uspel dokazati, kar pa ne pomeni, da se lažna poročila niso širila po spletu in polnila republikance z gnevom. ZDA so se še enkrat več razdelile na dva tabora. Podobno, kot leta 2016, so zdaj tudi republikanci raje, kot da bi častno priznali poraz, le tega začeli opravičevati z zlonamernimi silami, ki da so jim ukradle zmago.

Kar 68% republikancev zdaj verjame, da so bile volitve ukradene. Po letu 2016 je podoben odstotek demokratov verjel, da se je Rusija vmešala v predsedniške volitve in med njimi je bilo veliko takšnih, ki so bili prepričani, da Trump ukaze prejema kar iz Kremlja.

Kako je prišlo do tega? Kako so ZDA postale tako silovito polarizirane in kako je možno, da zdaj že pogosto prihaja do nasilnih izgredov med podporniki ene in druge strani? Kdo je kriv?

Neodgovorni politiki, neodgovorni novinarji, neodgovorni vplivneži, neodgovorna družabna omrežja!

Zmaga Donalda Trumpa leta 2016 je bila presenečenje. Dolgo nihče ni verjel, da je kaj drugega kot komični kandidat, ki si z udeležbo na volitvah želi le povečati svojo že tako veliko prepoznavnost. Verjetno je tudi sam bil začuden, ko mu je postalo jasno, da lahko celo zmaga. Toda, morebiti pohod populistične politike, kakršno predstavljata Trump in Sanders le ni takšno presenečenje, kot se zdi. ZDA so silovito razslojena država, kjer bogati plutokrati obvladujejo vse, večina pa se bori za drobtinice. Še celo obsežnega zdravstvenega zavarovanja nimajo primerno urejenega in posamezniki se bojijo iti k zdravniku. Medtem, ko ameriška vojska dela red po svetu, ameriška policija brutalizira prebivalstvo doma. Ogromno ljudi je po zaporih. Ogromno ljudi je izgubilo svojo zaposlitev, ko so se zaprle tovarne in se preselile v Mehiko ali na Kitajsko. Ogromno ljudi mora delati cele dneve, a so še kljub temu reveži. Problemov je malo morje in so dobro gojišče za radikalno politiko, tako na desni kot na levi.

In potem pride Donald Trump, ki samo še podžiga kulturno vojno. Ne povezuje, ampak deli. Izkorišča že obstoječa nasprotja in jih potencira. Obnaša se povsem neodgovorno. Sledijo mu mediji, ki tega človeka, ki res ni del ameriške politične elite, začnejo nemudoma rušiti s prav tako neodgovornimi poročili. Širijo histerijo o pohodu fašizma, o ruskem vmešavanju v volitve. Ne povezujejo, delijo! Hitro svojo možnost opazijo razni vplivneži. Nikoli ni bilo lažje pridobiti ogromnega števila sledilcev na družabnih omrežjih s širjenjem teorij zarot in z izkoriščanjem že obstoječega nezaupanja in sovraštva. Seveda se morajo oglašati tudi filmski igralci, pop zvezdice in športniki. Vse to na podlago kulturne vojne, v kateri se ljudi bolj kot kadarkoli prej deli na podlagi rase ali spolne usmerjenosti in se to preliva celo v zabavno industrijo, kjer malodane ni več mogoče posneti filma, ne da bi se vanj zažrla ideologija sovraštva do heteroseksualnega belopoltega moškega.

Potem so tu še družabna omrežja. Ta pogovor bomo morali imeti kmalu. Družabna omrežja so problem. Problem, ker je njihovo gonilo boj za pozornost. Več časa preživite na njih, bolj so srečni in tako so tudi optimizirani njihovi algoritmi. Ustvarjajo tabore istomislečih, nagrajujejo najbolj nespodobno obnašanje, naravnost silijo ljudi, da se nenehno spopadajo in sledijo najbolj neprizanesljivim vplivnežem, ki po drugi strani morajo tekmovati, kdo bo objavil kaj še posebej razburljivega. Nič čudnega, če se tako zelo širijo teorije zarote. Hkrati je skoraj povsem nemogoče v takšni atmosferi ostati nepristranski in povezovalen, ker se tiste, ki kažejo takšna nagnjenja brezobzirno izobča kot izdajalce. Tako preostanejo samo skrajneži in množice, ki so vedno bolj radikalizirane in ki verjamejo le še svoji strani in so povsem imune na argumente.

Dodajmo k temu še, da se to ne dogaja več na istih družabnih omrežjih, ampak da se pojavljajo politično povsem profilirana za eno ali drugo stran. Ljudje preprosto več ne živijo v istem svetu!

ZDA so v veliki nevarnosti, a za zdaj so njihove institucije, kakršen je na primer pravosodni sistem, še dovolj močne. Nič ne kaže, da bi se kje pojavil novi Cezar in z močjo svojih legij začel neko novo dobo v življenju ameriškega imperija. Noben general še ni prestopil Rubikona. Ljudje se res organizirajo in celo marširajo naokoli oboroženi do zob, a moč varnostnih sil je še vedno ogromna in te sile za zdaj še ohranjajo privid stabilnosti. Bržkone bo tako ostalo tudi, če bo Trump še vedno zastrupljal svoje privržence in če bodo razni vplivneži naredili vse, da do konca razvnamejo množice svojih sledilcev z grožnjam o pohodu komunizma ali fašizma, odvisno na kateri strani političnega razkola se pač nahajajo.

Toda, povsem prepričani, da se bo na koncu vse končalo mirno, ne moremo več biti. Potreben je le še zadnji sunek, ki lahko pride v obliki hude gospodarske krize ali vojaškega poraza. Potem bi se res lahko našel general, ki bi se pojavil kot rešitelj Amerike in bi s tanki in droni znova delal Ameriko veliko, ali pa bi ob vedno večjih kulturnih nesoglasjih katera izmed držav razglasila neodvisnost. Namreč, New York in Teksas imata manj skupnega med seboj, kot recimo New York in Združeno kraljestvo.

Tu je tudi lekcija za Slovenijo. Tudi pri nas imamo podoben razkol kot v ZDA, razkol ki je posledica enakih sil, kot čez lužo. Nekaj bo treba narediti s politiko, z mediji, z aktivisti, z družabnimi omrežji. Škoda je že narejena. Le upajmo, da se ne bo tudi nam zgodilo, da bo poraženec volitev trdil, da so mu volitve bile ukradene in bo množice privržencev pošiljal na ulice. No, če prav pomislim takšen primer v malo blažji obliki že poznamo.