Po protestih so na levici našli še eno temo, ob kateri doživljajo eksplozije navdušenja. To so kritike na račun delovanja slovenske vlade in predvsem predsednika vlade Janeza Janše, ki se pojavljajo ne le v tujih medijih, ampak vedno bolj tudi med visokimi uradniki EU. Toda, navdušenje je preuranjeno. Tako kot protesti, tudi kritike od zunaj ne bodo bistveno vplivale na razmerja sil v Sloveniji.

Parlamentarna logika je neizprosna. Dokler opozicija v Državnem zboru ne more zbrati 46 glasov in dokler je gospod Janša odločen da vztraja na oblasti, bo ta vlada ostala. Bolj kot ne kaže, da do rednih volitev. Protesti so vsekakor legitimni, ampak na ulici se oblast spreminja zelo redko. Prvič, če se vladajoča politika sama odloči za odstop, in v tem primeru ni nobenih znamenj, da bi se to zgodilo. Drugič, če z nasilno akcijo oblast odstrani. Protesti so za kaj takšnega še premalo množični, varnostne sile države pa se za zdaj kažejo dokaj trdne in povsem sposobne razbiti vsak takšen poskus državnega prevrata. Na kratko, ni pričakovati, da bi se zgodilo kaj radikalnega.

Kar se tiče kritik iz tujine, je jasno, da so te vsaj na začetku vlado in njenega predsednika bolele, ampak medtem je že prešel v ofenzivo. Janša je svoj spopad z domačimi nasprotniki preprosto preslikal na Evropo. Zdaj so tudi tam zle sile, proti katerim se mora boriti in mediji povezani s SDS v to prepričujejo podpornike te stranke. Ni razloga, zakaj pri tem ne bi bili uspešni. Tistih okoli 30% podpornikov SDS, NSi in v manjši meri še SLS in SNS, se bo preprosto spremenilo v evroskeptike in bo svoje tuje vzornike vedno bolj videlo v madžarskih in poljskih politikih. Seveda je evropski prostor dovolj velik, da obstaja dovolj radikalno desnih medijev, ki bodo v spopadu z liberalno internacionalo v Bruslju podprli Janšo, kakor so prej že Orbana, Salvinija ali le Penovo.

Seveda so za Slovenijo razmere nevarne. Vladajoče elite na zahodu in severu Evrope bi Janševo vladavino lahko začele smatrati za majhno nevarnost, ki jo je mogoče nevtralizirati s takšnimi in drugačnimi pritiski. Ne le z medijskimi, ampak resnično bolečimi, gospodarskimi. Pot v uničenje Orbanove alternative bi lahko vodila skozi Ljubljano. Če bi se to zgodilo, no, potem se Sloveniji ne bi pisalo najbolje, saj so navadni državljani v takšnih vojnah pač le postranska škoda.

Ampak, ob tem pričakovati, da se bo zaradi kakšnega negativnega zapisa v tujem časopisu ali ostre kritike s strani visoke uradnice EU začela krušiti podpora stranki SDS je povsem iluzorno. To se ne bo zgodilo. Po drugi strani je tudi jasno, da tistih nekaj poslancev, ki visi med opozicijo in koalicijo, zaradi česar hkrati ni mogoče strmoglaviti Janševe vlade in tudi ne zamenjati predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča, ne bo preveč dovzetnih na tuje kritike, če že na silovite domače niso.

Za opozicijo je v teh razmerah najbolj racionalno, da se pripravlja na redne volitve. Tega se bržkone dobro zavedajo. Toda, kdo bo to povedal navdušenim množicam, ki se udeležujejo protestov in vzklikajo ob vsaki kritiki iz tujine, kot da se Janševa trdnjava že ruši?