Milan Kučan že pred desetletjem z dobrim poročilom o stanju v BiH, a naredi nihče nič

Žalostno je, kako ležerno se Evropska unija obnaša do Zahodnega Balkana in kako se vsem zdi, da je celotno regijo najbolje pustiti pri miru, čeprav se ob odsotnosti vizije razvoja kar nabirajo problemi. Do nas te težave pridejo le redko in še to samo zaradi notranjepolitičnih razprtij. Tako je bilo s tako imenovanim non-paperjem, ki bi ga naj v Bruselj poslala Janševa vlada, tako je tudi s poročilom bivšega slovenskega predsednika Milana Kučana, ki ga je ta že pred desetletjem po naročilu predsednika Pahorja spisal političnim odločevalcem.

Najprej je bila na tapeti Janševa vlada. Dežurni dušebrižniki so jo obtoževali, da dela na spremembi meja na Zahodnem Balkanu. V medijih se je pojavil celo zemljevid, po katerem bi BiH povsem razpadla, prav tako bi del Kosova pripadel Srbiji, preostanek pa bi se združil v veliko Albanijo. Slovenska vlada je obstoj tega non-paperja odločno zanikala, a očitno je na stvari le nekaj bilo, sicer se ne bi tu in tam začele pojavljati potrditve njegovega obstoja. Toda, ob tem je bilo bolj kot ne jasno, da Slovenija ne dela na tem, da bi nasilno razbila BiH in v realnost spravila posledice vojn v bivši Jugoslaviji, torej etničnega čiščenja, ki je privedlo do etnično čistih območij, ki si jih zdaj delijo različne entitete. Očitno je, da se v balkanskih prestolnicah pač pogovarjajo o možni rešitvi nabranih problemov in da krožijo takšni in drugačni scenariji.

Politična desnica ni čakala dolgo in je iz arhiva potegnila poročilo bivšega predsednika Milana Kučana. Aha, so malodane zavpili. Kučan je vsega kriv. In so začeli kot veliko skrivnost razkrivati poročilo, ki je sicer bilo že objavljeno v Kučanovi biografiji.

Kot v Mladini piše Božo Repe:

A vse skupaj je le prozoren spin, ki ga izvajata Pahor in Janez Janša, da bi za t.i. non-paper o delitvi Bosne in Hercegovine okrivila deset let staro poročilo Milana Kučana in odvrnila pozornost mednarodne, domače in politične javnosti od svoje vloge pri dejanskem non-paperju.

Celotno poročilo je namreč objavljeno v slovenščini v knjigi Milan Kučan, Prvi predsednik Slovenije, prav tako v bosanski izdaji (Milan Kučan. Prvi predsjednik Slovenije, udruženje za modernu historiju / Udruga za modernu povijest, Sarajevo 2019, str.375- 393).

Milan Kučan v svojem poročilu ni počel drugega, kot analiziral stanje v BiH in to je naredil odlično, kar si lahko vsak prebere sam. Že leta 2011 je navajal le dejstva o problemih države BiH, o vseh nasprotjih, ki to državo delajo neučinkovito. Na žalost ni bilo nikogar z realno močjo, ki bi ga poslušal.

Repe:

Kučan je poročilo napisal po treh mesecih intenzivnih pogovorov s predstavniki bošnjaške, srbske in hrvaške politične elite, s predstavniki civilne družbe, akademskih krogov in mednarodnih organizacij v Bosni in Hercegovini, pa tudi s slovenskimi poznavalci političnih in gospodarskih razmer, na podlagi vpogleda v številne dokumente o Bosni in Hercegovini od leta 1990 dalje in svojega poznavanja razmer, ki so segali daleč v čas Jugoslavije. Vsak, ki bo poročilo prebral, se bo lahko prepričal, da je izrazito namenjeno podpori ohranjanja celovite BiH in njeni vključitvi v EU, Kučan tudi predlaga dolgoročne in kratkoročne ukrepe, kako to doseči.

Ob tem je Kučan opozoril tudi na možnost razpada. ‘Boljša je pot mirnega razhoda pod nadzorom in z intervencijo mednarodne skupnosti kot zaostrovanje medsebojnih blokad, konfliktov ter zaostajanja v gospodarskem in družbenem razvoju,’ je zapisal in kdo se s tem ne bi mogel strinjati? Ena krvava vojna je bila dovolj, neumno je ljudi, ki nočejo živeti drug z drugim, držati v ujetništvu v skupni državi, ki povrhu še ne deluje in se prazni, ker ni nobenega napredka. Če kdo meni, da Srbi, Hrvati in Bošnjaki morajo vztrajati v skupni državi, naj ponudi uresničljivo pot naprej, tako da se bo država lahko dvignila s kolen in bodo ljudje zaživeli v blagostanju. Toda, v tem primeru bo potrebno ponuditi konkretno pomoč. Ne obljub, denar! Kakorkoli, preseči bo treba vklenjenost v Daytonski sporazum, ki je, tako kot potrdi tudi Kučan, samo zamrznil posledice etničnega čiščenja in vojne. Ljudje v BiH živijo drug ob drugem, ne drug z drugim, kar je še eden izmed problemov, ki onemogočajo potrebne reforme, ki bi državo naredile bolj učinkovito. Na kratko, BiH je samo fasada, v ozadju tako ali tako ne deluje kot čisto prava država.

Evropska unija peprosto pušča, da se rane na Zahodnem Balkanu, ne le v BiH, ampak tudi na Kosovem ne pozdravijo in slej ko prej bodo druge sile to izkoristile. Bržkone bomo videli spopad Turčije in Rusije, ki bosta podpirali lokalne zaveznike, ni pa izključiti niti rastočega vpliva Kitajske. Tedaj bo seveda v Bruslju in v evropskih prestolnicah veliko vreščanja in negodovanja, a to bo njihova krivda.

Žalostno je, da nikomur v resnici ni mar za prebivalstvo Zahodnega Balkana. Po eni strani bi v EU radi ohranili stanje kakršno pač je, ker so te države pač ponižane na raven kolonij, torej na trg za zahodne izdelke in vire poceni delovne sile, po drugi strani pa, in tukaj mislim na Slovenijo, to služi le notranjepolitičnim bojem. Levici je priročno, da Janševo vlado krivi za širjenje nestabilnosti v južni soseščini, desnica pa se maščuje na način, ki ga že zelo dolgo pozna, torej s prelaganjem krivde na Kučana. Ne eno ne drugo ni dobro in nikomur ne koristi. Še posebej Slovenci bi se morali zavedati pomena soseščine na naša življenja in moramo delati na tem, da zagotovimo stabilnost in čim hitrejši razvoj. Tudi, če pri tem kdaj povemo, kar je jasno vsakomur. Da trenutno stanje pač ni dobro. Je pa res, da bi bilo najbolje, če bi se to počelo za zaprtimi vrati.