Živimo v času, ko nekateri mislijo, da je kapitalistični sistem neločljivo vezan z demokratično ureditivijo, da je to malodane eno in isto. Seveda ni. Še več, zgodovinsko gledano je vedno obstajalo trenje med demosom in oligarhijo. Le v antično Grčijo je treba pogledati.

To je tudi razumljivo. Oligarhija je vladavina peščice, tistih ki v nekem sistemu obogatijo in si prisvojijo ogromno moč, medtem ko je demokracija vladavina ljudstva, vladavina večine.

SDS in NSi bi najraje prepovedali Levico. Tega v Državnem zboru seveda ne moreta storiti, naj o tem še tako razpravljajo. Lahko tudi tri dni skupaj, v katerih bo mojster Grims razložil vso zgodovino človeštva od stvarjenja do vzpona drugega božjega sina, predsednika vlade Janeza Janše, ki ga politična desnica obravnava kot mesijo, ampak zaradi tega Levica ne bo prepovedana. To lahko stori le Ustavno sodišče, kar pa je v tej sestavi izključeno. Seveda, tudi zaradi tega bo sledil napad politikov in medijev politične desnice na Ustavno sodišče, češ da je prestreljeno s komunisti in podobne norosti.

Dejstvo je, da tisti, ki želijo prepovedovati politične stranke, ki predstavljajo neko politično ali gospodarsko alternativo, niso demokrati. So sovražniki demokracije. Ne zaupajo ljudstvu, da bo izbralo tako, kot oni sami hočejo. V bistvu želijo diktaturo, ki bo vedno in povsod uveljavljala le njihove interese. Da, tudi na levici je veliko takšnih, ki opletajo s fašizmom in bi najraje razpustili konkurenčne politične stranke, ampak tokrat je povsem jasno, kam taco moli politična desnica. Najprej prepoved politične stranke, vmes prevzem medijev, potem mogoče tudi prepoved sindikatov, na koncu ustanovitev dosmrtne funkcije predsednika vlade za točno določenega moža, ki se nikoli ni naučil, da moč korumpira in da absolutna moč skorumpira absolutno, zaradi česar se politiki tudi morajo dokaj hitro posloviti od svojih položajev. Ampak ne, nekateri bi kot Macbeth podpisali pogodbo s čarovnicami, samo da bi se dokopali oblasti. No, za vsakega Macbetha obstaja Macduff.

Medtem, ko se Slovenija nevarno nagiba v smer totalitarizma, SDS in NSi svarita pred Levico in histerično zahtevata parlamentarno razrpavo. Tudi predsednik NSi Matej Tonin se je oglasil v svojem zapisu na Facebooku:

V preteklem tednu je zato Nova Slovenija jasno in nedvoumno zahtevala parlamentarno razpravo o ustavnosti političnega programa stranke Levica. Ker je preprosto tega nevarnega populizma dovolj! Socializem je vse države na svetu vodil v bedo, revščino in množične kršitve človekovih pravic. V Sloveniji imamo s tem bogate zgodovinske izkušnje. Zato ne bomo dopustili ponovnega družbenega eksperimenta pod vodstvom teoretikov iz Levice, ki spodkopavajo ustavno ureditev naše države, in odkrito grozijo vsem, ki živijo od dela svojih rok. Nikakor si ne želim, da bi ponovno vozili na par-nepar, banane, pralni prašek in kavbojke pa bi kupovali v Avstriji. Mladi in sposobni bi morali priložnosti iskati v “grdih” kapitalističnih državah, ostali bi doma “enaki v revščini” čakali na pošiljke deviz.

Venezuela. Kadarkoli kdorkoli zahteva bolj pravično ureditev, ga desničarji pošiljajo v Venezuelo, pri čemer ne povedo, da je tista država tarča brutalnih sankcij. A veste, da jim ne dovolijo za svoj denar kupiti cepiva proti Covid-19? Da so jim preprosto pokradli devizne rezerve? Da s piratskimi akcijami zasegajo tankerje polne iranske nafte, namenjene da olajšajo krizo, potem ko so sankcije uničile lokalne rafinerije? Ampak to ni debata o Venezueli. Venezuela je le grda slika, ki so jo naslikali politični desničarji in zagovorniki brezbrižnega kapitalizma, ki služi samo peščici uspešnih. Trump je to počel in potem pogorel na volitvah, seveda potem, ko je državo z nenehnim širjenjem sovraštva spravil na rob državljanske vojne, to počne tudi slovenska desnica in posledica bo enaka. Poraz na volitvah in država na robu državljanske vojne. Lahko bi se malo zamislili, kaj počnejo in kam peljejo to sicer dokaj uspešno državo, a se ne bodo. Še toliko niso pripravljeni biti intelektualno pošteni, da bi priznali, da zdaj uporabljajo povsem socialistične mehanizme s katerimi državo in gospodarstvo rešujejo iz krize. Pred desetletjem so bili prepričani, da je varčevanje pot naprej in seveda so državo pahnili še v hujšo krizo. Tokrat v gospodarstvo in med državljane mečejo denar in posledice niso tako slabe, saj potrošnja poganja gospodarstvo in stanje je mnogo boljše. Celo tega se zavedajo, da dodatna zadolženost ob višji gospodarski rasti ne bo predstavljala problema, čeprav jim to nepošteno očita opozicija.

Tonin piše, da teoretiki iz Levice grozijo tistim, ki živijo od dela svojih rok in tu se skriva pomembna podrobnost, ki kaže, koga on v resnici zastopa. Kdo živi od dela svojih rok? Trgovke, delavci na gradbiščih in v tovarnah in tako naprej, a ti v resnici niso pomembni, kajti oni niso lastniki podjetij. Očitno Tonin misli, da od dela svojih rok živijo samo slednji. Očitno se podpisuje pod povsem zgrešeno teorijo, da so le super uspešni v kapitalističnem sistemu tisti, ki nekaj ustvarjajo, medtem ko so celo delavci, brez katerih ne bi bilo ničesar, le strošek in morajo biti hvaležni svojim gospodarjem, da jim dajejo kruh. Ne bi se čudil, če bi izjavil, da so mu za vzor gospodarske in socialne pravičnosti ZDA.

Ob tem je treba pojasniti, da se Levica ne zavzema za odpravo zasebne lastnine. Tako piše Luka Mesec na svojem Facebook profilu:

Levica se ne zavzema za odpravo zasebne lastnine in ne bo razlaščala kmetov in podjetnikov. Tega ni v nobenem programu in kdor tako bere, bere zlonamerno. Ne sprejemamo pa, da se v imenu “svetosti” pravice do lastnine tepta pravice delavcev ali uničuje okolje, kar se pri nas redno dogaja – od zastrupljanja prebivalcev Anhovega do izkoriščanja delavcev na tisoč in en način. To pa je protiustavno – lastnina mora po naši ustavi opravljati tako gospodarsko kot tudi ekološko in socialno funkcijo (67. člen ustave).Jasno smo za to, da je infrastruktura (šolstvo, zdravstvo, železnice, ceste, razvojno bančništvo) v javni lasti, saj lahko država le tako opravlja svoje socialne in razvojne naloge. In ja, smo za širitev teh nalog – npr. nujno potrebujemo obsežen javni stanovanjski program in program oskrbe starejših, če hočemo zagotoviti dostopna stanovanja in varno starost. Nismo proti podjetnikom ali podjetništvu, smo za vse, ki ustvarjajo, delavce in podjetnike, smo pa proti rentnikom – tistim, ki živijo od dela drugih.

To, kar politična desnica počne, je zelo nevarno. V interesu peščice uspešnih hoče zatreti politično stranko, ki se bori za boljši položaj delavstva, takšnega in drugačnega, kajti definicije so se v zadnjih desetletjih zaradi preobrazbe gospodarstva zelo spremenile. Gre za spopad med tistimi, ki mislijo da je oligarhija čisto spodobna oblika vladavine, seveda skrita za fasado demokracije, nekako tako kot v ZDA in drugimi, ki hočejo ekonomsko bolj pravičen svet in večjo moč v rokah množic. Kot že zapisano, gre za zelo staro nasprotje. Nič ni novega pod soncem in ta zgodba se vije od stare Grčije preko francoske in oktobrske revolucije vse do današnjih dni. Nikoli je ne bo konec, nekaj kar skorajda z jezo sprejemajo tisti, Matej Tonin je očitno med njimi, ki so mislili, da se je zgodovina končala s propadom Sovjetske Zveze. Pa tako so slavili Margaret Thatcher in Ronalda Reagana! Seveda je ob tem treba poudariti, da je zelo malo ljudi, ki bi obudili sovjetski sistem. Tudi levica in Levica sta se naučili nekaj lekcij iz propadlih sistemov vzhodnega bloka. Predvsem o demokraciji in človekovih pravicah. Da pa bi zaradi stranpoti teh propadlih sistemov kar opustili boj za večje pravice delavstva in večjo demokratičnost odločanja o tem, kako se bosta razvijala država in gospodarstvo, je seveda nesprejemljivo.

V dodatno branje: SDS in NSi bi razpravljali o Levici