Žalostno dejstvo je, da smo v Ukrajini vpleteni v veliko posredno vojno proti Rusiji. Ta vojna je na marsikaterem področju tudi neposredna. Ne gre le za vojaško podporo, za pretok informacij ukrajinskim oboroženim silam in za pošiljanje raznih svetovalcev, ki potem upravljajo z bolj zahtevnimi sistemi, gre tudi za nenehno informacijsko in gospodarsko vojno.

Ni se to začelo leta 2022, celo leta 2014 ne. Gre za dolgotrajni poskus držav kolektivnega zahoda, da se okoristijo z rusko šibkostjo po padcu Sovjetske zveze in se polastijo čim več ozemlja in resursov. Če bi lahko, bi rusko državo razbili na čim več manjših delov. S tem bi jih lažje nadzorovali.

Njihov problem le, da je ruska država po katastrofalnih devetdesetih vstala od mrtvih in je sposobna braniti svoje interese.

V državah kolektivnega zahoda so politične, gospodarske, medijske in druge elite malodane poenotene v velikem projektu uničenja, ali vsaj omejevanja ruske države. Skrivajo se sicer za pravljicami o obrambi svobode, demokracije in suverenosti, a v to ne verjamejo. Cilj je jasen.

Opozicije je sila malo. Nižje po lestvici greš, več je dvomljivcev, ker ti pač nimajo interesa v zapravljanju denarja za vojaške pustolovščine. Medtem je zgoraj malodane enoumje. Vse tiste, ki si drznejo dvomiti, celo iskati dialoga, označujejo za ruske agente in koristne idiote in delajo na tem, da bi jih odstranili. Pri tem so dokaj uspešni, zaradi česar politika držav kolektivnega zahoda ostaja tako konsistentna.

Pri tem je treba poudariti, da ruskih agentov v resnici ni. Ni politikov, ki bi navijali za podrejenost Moskvi. So le tisti, ki se zavedajo nevarnosti, želijo miru, upajo na sodelovanje. Na enakopravno sodelovanje, prosto trgovino, dostop do ruskih resursov.

Kljub temu tudi te redke glasove želijo uničiti.

Viktor Orban na Madžarskem ali Robert Fico na Slovaškem nikoli nista zagovarjala podrejenosti Moskvi. Strinjala se nista z evropsko politiko do Rusije, ker sta se bala eskalacije vojne in ker sta za svoje ljudi želela poceni ruske energente. Prav tako sta denar hotela porabiti doma, ne pa ga preusmeriti v Kijev. Oba sta vedno zagovarjala mir. Zato, vidite, so ju razglasili za ruska agenta.

Donald Trump v Washingtonu, kakorkoli nor že je, prav tako ni ruski agent. Niso ga Rusi na volitvah leta 2016 spravili na oblast, tja je prišel, ker je velik del Američanov bil nezadovoljen z razvojem države, hkrati pa se je hotel izogniti vladavini Hillary Clinton. Donald Trump je ves čas tudi oboroževal Ukrajino in jo krepil za obračun z Rusijo. Ameriška zunanja politika ostaja enaka leta in leta, tudi če se v vmesnem času na oblasti menjavajo obrazi. Ameriški interes je vedno bil zakuhati vojno v Ukrajini, na to vojno vezati rusko državo, hkrati pa si povsem podrediti Evropejce. To je uspelo, zaradi česar lahko Trump razmišlja o novih projektih in breme vojne prevali na Evropejce, ki so zdaj že popolnoma nesposobni razumeti naravo igre.

Ne, Trump ni ruski agent, ameriški predsednik skrbi za ameriške interese. Če se bo pojavila takšna potreba, bodo ZDA Ukrajini znova bolj izdatno priskočile na pomoč. Tudi pod Trumpom.

Še eden, ki ga obtožujejo ruskih povezav, je srbski predsednik Aleksandar Vučić. Tudi Vučić ni ruski agent. V resnici le spretno krmari med vzhodom in zahodom, pri tem pa svari pred nevarnostjo večje vojne. Toda, to Srbiji ni preprečilo, da bi Ukrajincem preko zamotanih poti dostavljala strelivo, s katerim ti potem ubijajo ruske vojake. Se tako obnaša Moskvi podrejen politik? Ne.

Naslednji primer je Gruzija, ki je v preteklih letih bila deležna silovitih protestov proti vladajoči stranki Gruzijske sanje. Predvsem evropske države so mobilizirale in izdatno plačale celo armado nevladnih organizacij in jih uporabile proti vladi, a kljub temu izgubile na demokratičnih volitvah. Pri tem so oblast obtoževali delovanja za ruske interese.

A veste, da Gruzija z Rusijo niti formalnih diplomatskih odnosov nima? Zavoljo dveh pobeglih republik, Abhazije in Južne Osetije, imajo z Rusi še neporavnane račune. Prava krivda vladajoče stranke je seveda drugje. Nočejo se pustiti zvleči v vojno z Rusijo, ker si še ran od prejšnje niso pozdravili. Hkrati izkoriščajo možnost trgovanja s svojo veliko sosedo, kar je vsekakor prispevalo k siloviti gospodarski rasti v preteklih letih.

Ne, tudi Irakli Kobakhidze ni ruski agent ali koristni idiot. Prizadeva si ohraniti mir, to je vse.

Pa bi ga celo zaradi tega radi odstranili in uničili.

V Sloveniji smo z novim predsednikom Državnega Zbora dobili predstavnika tistega dela Slovenije, ki si želi normalizirati odnose z Rusijo. Tudi Zoran Stevanović ni plačan iz Kremlja, ni koristni idiot, je le nekdo, ki vidi razmere v svetu in si želi čim več diplomacije, čim več sodelovanja in odprtih vrat in čim manj nenehne histerije in sovraštva. Kar je tudi normalno. Seveda pa je to nekaj, česar mu dežurni rusofobi ne bodo nikoli odpustili. Če ne zaradi drugega, ker bi recimo njegov obisk Moskve, tudi če ne bi imel prav nobenega večjega učinka, lahko v svet poslal sporočilo, da čisto vsi Slovenci nismo noro sovražni do Rusije. Potem bi to rusofobna stranka morala pojasnjevati svojim prijateljem po državah kolektivnega zahoda, s kakšnimi sodržavljani živijo.

Slovenska elita je, na žalost, povsem zlizana s strukturami kolektivnega zahoda in tam vidi svoj obstoj, svoje interese.

Še mnogo je primerov političnih sil, celo navadnih posameznikov, ki so deležni negativnih oznak, ker si drznejo zagovarjati mirni sporazum z rusko državo. Ponavadi jih zavrnejo z najbolj neumnim sloganom, češ naj se Rusija umakne iz Ukrajine, pa bo mir. Čeprav vsi vemo, da miru ne bo, ker kolektivni zahod svoje agresije na vzhod ne bo ustavil in si bo samo našel novo točko, kjer bo lahko destabiliziral rusko državo.

Bistveno pa je, da imamo na eni strani že povsem podivjan vladajoči sloj, ki namerava to svojo vojno proti Rusiji vleči do bridkega konca, na drugi strani pa redke glasove razuma, ki bi radi našli nov model sobivanja. Ni pa ljudi, ki bi prihodnost videli v podrejenosti Moskvi, celo takšnih skorajda ni, ki bi sanjali o neki novi varnostni strukturi, v kateri bi se njihove države znašle v zavezništvu z Rusijo. Tega ni, ali pa je tako malo, da niti omembe vredno ni.

Pa nas kljub temu posiljujejo abotnimi zgodbami o ruskih agentih, koristnih idiotih, o plačanih trolih na spletu, malodane o podtalnih organizacijah, ki da komaj čakajo, da Putin razglasi aneksijo Belgije, ali kaj podobno za lase privlečenega.

Vse skupaj je precej nadležno, a spremeniti tega skorajda ni več mogoče. Tako ali tako drug drugega ne poslušamo več. Propagandni aparat svoje melje dalje, ker je pogosto tudi plačan za to početje. Politika je takšna, kakršna je, povrhu pa je strašenje z Rusi še kako priročno za mobilizacijo ne preveč inteligentnih volivcev, ki resnično mislijo, da za vzponom alternativnih političnih sil stojijo ruski vohuni in ruski denar. Tako si tudi lažje razlagajo svoje volilne poraze. Pač, priročno je, tudi če nima nobene zveze z resnico. Ali z Resnico, če vam ta stranka zadnje čase ne pusti spati.

Sicer pa bi bilo enako, če bi namesto Resnice neka socialistična politična sila priromala v Državni zbor in bi njen predsednik pridigal o nujnosti izboljšanja diplomatskih odnosov z Rusijo.