Ob težkih besedah, ki zaradi nabranih frustracij in bolečega poraza padajo po vseh tistih, ki z Robertom Golobom nočejo v koalicijo, velja ohraniti pogled na programske temelje.

Na volitvah in po volitvah ni prišlo do nobene epske prevare, pač pa so politične stranke, ki zagovarjajo ekonomsko liberalni program, prevladale nad tistimi, ki se zavzemajo za bolj socialno naravnanega. To postane še posebej očitno, če iz enačbe umaknete osebo Janeza Janše, ki deluje kot nekakšen strelovod, kot aparat, ki razdvaja slovensko družbo na dva pola.

Bistveno vprašanje je, s kom bi NSi, SLS in Fokus, Resnica in Logarjevi demokrati sodelovali, če ne bi bilo takšne gonje čez predsednika stranke SDS. Točno, prav s SDS. Drugo ključno vprašanje je, kako naj taiste stranke sodelujejo v koaliciji, v kateri se nahaja tudi Levica? Bolj težko, seveda, ker so njihovi programi malodane nekompatibilni. Kako pa naj to deluje? Ena stran bo zagovarjala ohranitev davkov, višje minimalne plače, pravice zaposlenih, druga pa bo pridigala o krčenju državnih izdatkov? Kakšen pa je predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije? Zakaj, če je tako enostavno sodelovati preko političnih ločnic, prav ta predlog napadajo predstavniki Levice in Svobode?

In kako se bodo zmenili glede pravic trans oseb, o pravicah manjšin, o vsem tistem, kar jih razdvaja na področju kulturne vojne?

SDS naravno vleče v sodelovanje s trojčkom, ki ne izgublja časa in že sili s predlogi, ki bi zmanjšale breme bogatim. Še enkrat, to je njihov program.

Marsikdo trdi, da Logarjevi demokrati in Resnica ne bi dobili toliko podpore, če bi ljudje vedeli, da se bodo povezali z Janezom Janšo. Mogoče, toda, potem gre za ne preveč razgledane volivce, ki niso sposobni prebrati programa stranke, ki ves čas predvolilne kampanje niso poslušali kandidatov obeh strank.

Še nekaj drugega je. Če je Janez Janša tako odbijajoč, da nekateri ne glede na svoje programske preference volijo vsako stranko, če ta le obljubi izolacijo stranke SDS, potem si lahko mislimo, kakšna bi bila slovenska politična pokrajina v primeru, če bi se prvak SDS-a poslovil od politike in bi prišlo do menjav, ki bi prinesle bolj zmerne predstavnike. Bržkone bi prav ekonomsko liberalni blok kar nekaj pridobil.

In tu je bistvo. Na teh državnozborskih volitvah smo bili deležni pomembnega premika, ki odraža stanje med državljani. Ni šlo za prevaro, šlo je za trend, ki je za socialistične sile negativen. S tem se bodo njihovi predstavniki morali soočiti in poiskati ustrezen odgovor, nov pristop, ki jim bo prinesel večje uspehe. Ob tem se je seveda treba zavedati, da je socialistični blok v Sloveniji že dolgo dokaj majhen in potrebuje sodelovanja z liberalno sredino. Na kratko, Levica ne more sama zmagati na volitvah, potrebuje Svobodo, le z njo lahko doseže večino.

Marsikdo ne more sprejeti poraza in si izmišlja vse mogoče scenarije, kako ustaviti četrto Janševo vlado. Dobro, mogoče do te sploh ne bo prišlo, ker so geopolitične razmere zelo kompleksne in vladati v naslednjih mesecih in letih morebiti ne bo najbolj prijetno. Ampak, vsaj kratkoročno ne gre računati na večje premike, ne glede na to, koliko energije v napade vložijo mediji in spletni uporabniki.

Zadnja anketa Mediane to tudi potrjuje. Razmerja so aprila ostala malodane enaka. Sodeč le po odločenih volivcih, bi Svoboda imela 29 poslancev, SDS 28, NSi, SLS, Fokus 9, SD 7, Levica 6 Demokrati 5 in Resnica 4. Kaj bi potem koristile predčasne volitve? Kdo ve, mogoče pa bo naslednji mesec že vse drugače? Dvomim.

Mimogrede, kam pes taco moli je pokazal že referendum o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že tam se je videla večina, ki je šla nekako po strankarskih preferencah.

Politična podpora nenehno niha. Državljani izvolijo en politični blok, postanejo razočarani, se premaknejo k alternativi. Četrta Janševa vlada utegne stanje v državi tako zavoziti, da bodo na naslednjih volitvah gladko slavili njegovi nasprotniki. To je še posebej verjetno, ker so globalne razmere vedno slabše in se bo to prelilo tudi v Slovenijo. Na tak način lahko socialisti in socialno liberalna sredina spet pridejo na oblast. Vendar pa bi bilo napak ob tem ignorirati trende v družbi, ki kažejo na določen premik. Vzroke je treba analizirati, treba je poiskati rešitve, tudi prilagoditi programe. Največja napaka pa se je prepuščati brezglavemu sovraštvu in pravljičnim iluzijam. To nikomur ne koristi.