Ujeti smo med progresivnimi ustvarjalci zabavne industrije, ki povsod v ospredje potiskajo raznolikost in zagretimi konservativci, ki branijo zahodno, belopolto čistost, karkoli že to pač je.

Dva dobra primera lahko ta hip spremljamo v svetu produkcije zabave za široke množice. Novo filmsko Odisejo in v serijo prelitega Harryja Potterja. Zelo različna svetova, zagotovo, a oba z izrednim dosegom, le da vsak s svojim. Odiseja bo nagovarjala tiste, ki so jim všeč epske zgodbe in jih še zanima zgodovina, Harry Potter pa tako ali tako še vedno ima dovolj oboževalcev med zdaj že odraslimi, ki so odraščali ob knjigah in filmih o tem čarovniškem junaku.

V obeh primerih se je na sliko priplazilo nekaj črne barve. Dobesedno.

Zastopniki čiste, bele rase (da, vem kako nacistično se to sliši, a to vsekakor so) so zgroženi, ker bo v obeh proizvodih zahodne zabavne mašinerije pomembno vlogo igrala temnopolta oseba. Niti ni pomembno, koga. Že sama prisotnost je moteča in vzrok za nenehno ponavljanje opozoril pred počasnim nadomeščanjem tradicionalnega belega moškega, ki mu naj ne bi bilo več mesta v modernem, progresivnem svetu.

Delno imajo prav. Gre za namerno, načrtno vpeljevanje raznolikosti. Lahko bi rekli, da je to posledica razlik znotraj zahodnega sveta, še posebej pa v ZDA.

Pa je s tem sploh kaj narobe?

Po eni strani ne, po drugi strani da. Vsekakor je že skrajni čas, da vidimo tudi tradicionalno nevidne. Pripadnike manjšin in ženske, vse, ki so jih tako dolgo vztrajno brisali in poniževali, ker je junak pač lahko bil le heteroseksualni belopolti moški. Ženske so bile lahko le obeski, manjšinam pa so pripadle stranske vloge. Vsekakor to ni bilo prav.

A po drugi strani jemati že uveljavljena dela in jih potem poljubno barvati, tudi ni najbolj primerno. Helena pač ni bila temnopolta, vsaj ne tako zelo kot igralka, ki jo bo upodobila. Mogoče tudi tako bela, kot kakšna skandinavska lepotica ni bila, to je tudi res.

Osebno imam zelo rad raznolikost. Privlači me. Želim si jo. Zavedam pa se, čemu ta služi v modernem ameriškem imperiju, katerega del smo. Gre le za druge barve istih zgodb. Ni novih zgodb, so samo stare. Isti imperij, druge maske. To je, mimogrede, tudi razlog, zakaj na vodilne položaje radi postavljajo pripadnike manjšin, ki pa potem zvesto izpolnjujejo zahteve sistema, ne da bi se potem za tiste manjšine, iz katerih izhajajo, karkoli spremenilo. Le bolj pohlevne, lojalne postanejo, ker čutijo možnost, da se bodo tudi same povzpele na vrh že zelo gnilega in povsem zloveščega imperialnega sistema.

Skrbim za to, da nisem omejen samo na ameriško produkcijo. Spremljam, kolikor mi to moje omejeno znanje omogoča, tudi druge. K sreči je to v modernem svetu vedno bolj mogoče. Ne zavračam belopoltega moškega pisatelja, rad bi le vedel, o čem piše temnopolta pisateljica iz neke afriške države. Bolj zanimivo je tako.

Pa kljub temu opažam ujetost. Še enkrat, prodajajo nam vedno iste zgodbe, le barve so nekoliko drugačne. Prav tako pozornost dobivajo le tisti, tudi če so iz drugih koncev sveta, ki so tisti hip koristni imperiju. Zato boste lahko spremljali ruske ali iranske disidente, ne boste pa ničesar slišali o kom iz Rusije ali Irana, ki je bolj patriotsko naravnan. Cenzorji tega ne bodo spustili skozi.

To je vsekakor paradoks. Prodajajo nam raznolikost, a pri tem skrbijo, da je ta raznolikost ideološko vedno iste barve, nekak liberalno progresivni sklop, pravljična podoba kolektivnega zahoda, kamor težijo tudi razni oporečniki v sovražnih državah.

Ne moremo se izogniti temu, da je tudi kulturna produkcija podvržena ideologiji in del večjih bojev za vzpostavljanje nadzora nad množicami. Vedno je bilo tako.

Je pa rahlo nadležno, v kakšno industrijo se je ta kulturna vojna razvila.