Izredno zanimiv pogovor z Jožetom Pirjevcem.

Dotaknil bi se le njegovega odnosa do Rusije in vojne v Ukrajini. Spada namreč med manjšino tistih, ki si drznejo o tej vojni misliti po svoje in videti resnico, da gre za globalni spopad med ameriškim imperijem in konkurenti in da je ruska reakcija bila razumljiva.

Osebno ne bi šel tako daleč, da bi izražal podporo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Razumem ga, razumem sistem, ki obvladuje Rusijo, strinjam pa se z vsem, kar se tam dogaja, zagotovo ne. Tudi o vojni v Ukrajini imam svoje pomisleke.

Ta pomislek je povezan z vprašanjem, ki ga postavlja Pirjevec, torej zakaj se ta vojna vleče tako dolgo.

Začnimo na začetku, pri velikem prelomu, ki je zrušil Sovjetsko zvezo in vzpostavil Rusko federacijo. Zavedati se moramo, da so takratne ruske elite kljub hladni vojni bile nekoliko zaljubljene v zahod. Marsikdo z zelo veliko moči v moderni Rusiji je na ZDA gledal z rožnatimi očali. Želel si je le biti del tega sveta, biti enakopraven partner tem elitam. Seveda je bila Rusija v devetdesetih letih v poraznem stanju, toda to nikakor ni moglo trajati večno. A zaljubljenost je ostajala. Tudi pri človeku, ki je nasledil Jelcinovo dobro propadanja. Pri Vladimirju Putinu.

A kolektivni zahod je na žalost na Rusijo gledal izrazito negativno in je le želel izkoristiti priložnost. Širil je svoj vpliv na vhod, požiral državo za državo, jih integriral v svoj sistem. Rusi so bili tudi to pripravljeni požreti, če bi le lahko vstopili na stranska vrata. Malo ponižujoče in sočutja vredno bi se bili pripravljeni podrediti, sprejeti vodilno vlogo Washingtona. Pa tudi to ni bilo dovolj.

Ukrajina se ni zgodila od danes na jutri, v nekem trenutku, ko bi Putinu počil film in bi se odločil zavzeti celotno državo. Bila je del procesa, ki je šel preko popolnega ignoriranja ruskih zadržkov do ameriškega protiraketnega programa, vojne v Gruziji, podpore disidentom znotraj Rusije, nenehne medijske propagandne vojne in na koncu nasilnega prevrata v Kijevu. Takrat je Rusija vzela Krim, a na cedilu pustila Donbas. Še celo takrat so se bili pripravljeni pogajati.

Nič od tega. Kolektivni zahod je v Ukrajini kupoval čas in se pripravljal na vojno. Le pogumni separatisti v Donbasu so ustavili ukrajinsko vojsko, ki takrat res še ni bila kaj posebej trdna, sama podpora Rusije je bila smešno majhna. Bila je, ampak je prihajala predvsem v obliki patriotskih Rusov, ki so sami vzeli stvari v roke. Da, Vladimir Putin bi bržkone prodal Donbas, če bi se zahod obvezal Ukrajino obdržati nevtralno.

K sreči za Donbas pa zahod ni več sposoben sklepanja kompromisov. Zato je tudi prišlo do vojne leta 2022.

Bržkone so Rusi z bliskovito operacijo res hoteli Ukrajince spraviti na kolena, si po Krimu vzeti Lugansk in Doneck in zagotoviti nevtralnost Ukrajine. Ko je zahod prepričal Ukrajince, naj se vendarle borijo naprej. je nastopila nova vrsta vojne. Vojna izčrpavanja. In vojne izčrpavanja se vlečejo.

To, kar Rusija počne v Ukrajini, ni lepo. Tu je moj pomislek. Je počasno in sistematično mletje, poskus z najmanjšim možnim vložkom zmagati vojno in tako zelo zmanjšati moč kolektivnega zahoda, da ta ne bo več nevaren. Čas pri tem ni pomemben. Ne more biti pomemben, ker dokler zahod ni zlomljen, miru tako ali tako ne more biti, so lahko le premirja. Nekaj, kar so sicer spoznali tudi v Iranu.

Gre za strategijo, ki na prvi pogled minimizira stroške in žrtve zahteva predvsem med vojaki in izčrpava gospodarstvo. Toda, ker se vse skupaj vleče tako dolgo, umira ogromno vojakov. Številke so grozljive. Kakšna so razmerja, še najbolje kažejo menjave posmrtnih ostankov med Ukrajino in Rusijo, ko Ukrajinci dobivajo nazaj po 1000 svojih in Rusi po kakšnih 50 svojih. Še en pokazatelj je nenehni lov na nove vojake po ukrajinskih ulicah. Posnetkov, ki to dokazujejo, je nešteto. Medtem je v Rusiji tega bolj malo, se pa v oborožene sile vsakodnevno na pogodbeno služenje prijavi okoli 1000 Rusov. Seveda ni treba verjeti propagandistom na eni in drugi strani, koliko nasprotnikov da pobijejo, a številke so vendarle visoke. Ukrajincev bo zmanjkalo prej kot Rusov, ne bo pa se to zgodilo prav kmalu.

Če bo ruska strategija uspešna, bo seveda pokazal čas. Vojna se lahko vleče še zelo, zelo dolgo, ne pet let, kakor sem napovedal malo po tistem, ko se je z umikom ruskih čet izpred Kijeva začela vojna izčrpavanja.

Vsekakor se pa strinjam s Pirjevcem, da živimo v nekakšni tretji svetovni vojni.