Nekaj mesecev pred začetkom posebne vojaške operacije v Ukrajini, je Rusija od kolektivnega zahoda zahtevala novo varnostno arhitekturo v Evropi, ki bi upoštevala njihove interese. Zahod se je na te zahteve odzval izrazito vzvišeno in celo žaljivo. Kaj imajo Rusi, ti poraženci hladne vojne in bencinska črpalka z jedrskimi raketami, zahtevati? Lahko le pokleknejo pred strašno premočjo ameriškega imperija, kar kolektivni zahod, do zadnje kompradorske elite v najmanjši državi članici Nata ali EU, tudi je.
Če bi takrat Američani in Evropejci prisluhnili, bi do uradnega ruskega posega ne prišlo. Kdo ve koliko ukrajinskih vojakov bi še bilo med živimi in ukrajinska država bi nadzorovala večino svojega ozemlja. Morebiti bi se Kremelj celo odrekel Donbasu, v zameno za spoštovanje avtonomije in pravic rusko govorečega prebivalstva.
Ob koncu leta 2026 smo priča novim pogajanjem o sklenitvi obsežnega sporazuma za konec vojne v Ukrajini in vzpostavitvi odnosov med Rusijo in zahodom na povsem drugačnih temeljih. Pri tem je treba poudariti, da so Rusi tisti, ki od vsega začetka vztrajajo pri svojih zahtevah, zahod pa je vedno bolj razdeljen, saj cena vojne ni majhna. Še več, Rusom ni do premirja, vojno lahko nadaljujejo še zelo dolgo. Stroški niso tako veliki, da bi jih zlomili, Ukrajina pa je v vedno hujšem položaju. Njihovi neodgovorni napadi na rusko energetiko in logistiko so celo zadržanega Putina prepričali, naj popusti jastrebom v svojih vrstah in ti zdaj neusmiljeno tolčejo celo po mostovih v Kijevu, nekaj, kar so ruski propagandisti ves čas trdili, da nima nobenega smisla, ker jih ni mogoče poškodovati, kaj šele podreti.
Ukrajina se pogreza v temo. Oskrba z elektriko je motena, težave so z ogrevanjem, bržkone se bliža tudi pomanjkanje hrane, saj so logistični centri tarče napadov. Prestreznih raket je vedno manj, ker jih zahod ni sposoben proizvajati toliko, da bi se mogle kosati z valovi poceni ruskih dronov. Ruska vojaška industrija se je izkazala in presegla svoje sovražnike. Seveda, Američani so se podali v še eno pustolovščino, tisto na Bližnjem vzhodu in izčrpali svoje zaloge.
Lažejo vam tisti, ki pravijo, da zahod Ukrajincem noče pomagati. Ne, preprosto ni več veliko dati. Leta in leta vojne izčrpavanja so izstavila svojo ceno.
Pa vojne še ni konec in nič ne kaže, da se bo kmalu zaključila. Rusi imajo svoje zahteve, ne mudi se jim skleniti sporazuma s političnimi elitami zahoda, ki takšne in podobne sporazume redno kršijo in se pri tem še hvalijo. Evropa je polna fantastov, ki verjamejo, da Ukrajina vojno zmaguje in je potrebno le še nekaj tednov ali mesecev do končnega ruskega zloma. Širijo pravljice o pol milijona ruskih padlih, medtem ko bi naj Ukrajinci imeli manjše izgube, nikoli pa ne omenjajo lova na ljudi po ukrajinskih ulicah, norega razmerja v rusko koristi pri izmenjavah posmrtnih ostankov vojakov. Drugim je vseeno. Dovolj jim je veselje ob padlih ruskih vojakih, četudi bodo pri tem žrtvovali poslednjega Ukrajinca. Bati se je celo, da ti ljudje dobro vedo, kaj počnejo in bi se Ukrajincev radi znebili, ker jih imajo za Rusom sorodno ljudstvo. Kar seveda tudi so. Kako pa ločiš Rusa, živečega v Rusiji, od Rusa, živečega v Ukrajini in Ukrajinca, živečega v Ukrajini, ki pa vse svoje življenje govori rusko?
Ah, je že žalostno. Le malo spoštovanja, le malo človečnosti bi bilo potrebne, da vse te tragedije ne bi bilo. Ampak ne, zahod je raje napadel Ukrajino, kar je podpora nasilnemu prevratu leta 2014 tudi bila, raje je ignoriral skrajne nacionaliste in oboroževal ukrajinske oborožene sile, ker so nekateri menili, da lahko zlomijo Rusijo. Seveda, če bi bili uspešni v Ukrajini, bi začeli posegati po Volgogradu ali Smolensku ali Kavkazu in bi si pri tem že izmislili kakšen dober razlog, nekaj v zvezi z bojem za svobodo, človekovimi pravicami, demokracijo in prednostjo zahodnega modela življenja.
In zdaj smo tu, kjer smo. Naslednje leto bo še hujše, Ukrajine še manj.
