Da smo razklani na politična plemena, ni nobena skrivnost. Pripadniki teh plemen branijo svoje in napadajo tekmece in se pri tem ne ustavijo niti pred uporabo najbolj zgrešenih in celo ogabnih prijemov. Umazana politična igra je postala nekaj normalnega. Naši imajo večinoma prav, njihovi pa nikoli. Njihovi so seveda tudi neumni, primitivni, pokvarjeni. Tako gre ta igra.
Vzdušje je temu primerno. Čutimo ga v medijih, vidimo ga na družbenih omrežjih, nekateri ga prenašajo tudi v svoje običajno življenje in nadlegujejo sorodnike, prijatelje in navadne mimoidoče.
Prav neverjetno je, kako so ljudje mobilizirani. Zagotovo je veliko apatičnih ljudi, ki v volitvah ne vidijo smisla, ampak zdi se, da so tisti, ki se vendarle zanimajo, napolnjeni z ogromno energije, s sovraštvom in strahovi.
Priča smo navijaštvu. Marsikdo političnih spopadov ne vidi več kot predstavljanje političnih programov in iskanje rešitev za nakopičene družbene probleme, ampak kot tekmo ekip.
Poglejmo si recimo rezultate volitev. Na Madžarskem, kjer je po dolgem obdobju Orbanove vladavine prišla sprememba. Kaj vse smo poslušali. Da je mlada, svobodomiselna Madžarska odpihnila zle sile. Da, stranka Tisa je zmagala, ampak Orbanovi so še vedno dobili čez 38% podpore. Veste, koliko ljudi je to? Ne moremo govoriti o nekem očiščenju, a radikalni spremembi. Orban, ali kdo iz njegovega tabora, se na naslednjih volitvah še lahko vrne.
Podobno je bilo v Srbiji. Mislili bi si, če bi spremljali naše medije, ki brez sramu kažejo svojo naklonjenost eni politični opciji, da je vsa Srbija podprla študente. Da, večina volivcev jih je, ampak Vučićevi so dobili skoraj 39%. Veste, koliko ljudi je to? Spet, ta tabor se utegne z naslednjimi volitvami znova povzpeti na oblast.
V Braziliji je bil rezultat še bolj tesen, v ZDA so medtem republikanci doživeli hud poraz. Toda, povsod notranje razprtije ostajajo, poražene stranke še vedno živijo in se pripravljajo na naslednji krog volilnih spopadov.
A ob tem se navijači malodane histerično, s peno na ustih derejo, da so izvedli pokol nad nasprotniki, da je zmaga zgodovinska, da se nasprotnik nikoli več ne bo pobral, da je vsega konec. Žalijo in se posmehujejo, toliko da ne plešejo in mahajo z zastavami. Kot da bi bili na nogometni tekmi. Po drugi strani poraženci pogosto napovedujejo konec sveta, jočejo, žalijo, se grenko posmehujejo.
Pa so bile le volitve. Naslednje bodo kmalu in kdo bi vedel, kako se bo potem obrnilo.
Je v Sloveniji kaj drugače? No, ni. Naj vam v spomin prikličem tistih nekaj dni po zadnjih parlamentarnih volitvah. Najprej noro navdušenje, ker je Gibanje Svoboda za las prehitelo SDS. To je bil triumf. Potem naenkrat hladen tuš, ko je Resnica podprla Janšo. Sledila je nora drama. Ali pa referendum o financiranju RTV Slovenija. Po navdušenih vzklikih zmagovalcev, bi si še utegnili misliti, da so zmagali z ogromno večino. Niso. Šlo je za nekaj tisoč glasov razlike. Zmaga je zmaga, čeprav v tem primeru, ko je šlo za posvetovalni referendum, ne pomeni kaj veliko, toda vse to divje navijaštvo, vse pretiravanje, to je pa že malo smešno.
