Mesto Aleški (ali po ukrajinsko Oleški) leži čez reko, nasproti Hersonu, pokrajini, ki si jo je Rusija priključila, a je morala v ukrajinski ofenzivi evakuirati prestolnico. Od tedaj je fronta bolj kot ne stabilna in poteka po reki. Redko prihaja do neposrednih spopadov na rečnih otokih in nobena stran ne kaže kakšnih znamenj bližajoče se ofenzive.

Vendar pa to ne pomeni miru, le drugačno vrsto vojne. Če je še pred leti ključno vlogo igralo topništvo, so zdaj brezpilotni aparati tisti, ki grenijo življenje obema stranema. In Aleški so padli v nesrečno vlogo takšnega bojišča.

Mestece je imelo pred vojno okoli 20000 prebivalcev. Malodane od samega začetka ruske posebne operacije v Ukrajini je pod nadzorom ruskih sil. Velika večina prebivalcev je že zapustila svoja domovanja, ostali so tisti, ki jih ali nič ne prestraši, ali pa se nočejo ločiti od svojih domov. In ti ljudje so postali posredna škoda v vojni.

Zapisal bom, kaj menim, da se je v resnici zgodilo. Rusi so v mestu namestili svoje vojake, Ukrajinci pa so jih začeli napadati s topništvom in brezpilotnimi aparati. Ker ni tako enostavno zadeti in uničiti v neki kleti prisotne vojake, so se lotili predvsem napadov na preskrbovalne poti. Cilj je postalo vse, kar se premika. Pri tem niso uporabljali sredstev in so vse komunikacijske žile zasmetili z minami, od katerih se nekatere aktivirajo ob bližini kovine, torej če mimo pelje vozilo. Ruska vojska se seveda mora oskrbovati. Verjetno je tistih okoli 2000 civilistov, kolikor jih je ostalo, ukrajinski strani iz dneva v dan postajalo bolj sumljivih. Ker, zakaj pa vztrajajo v mestu pod rusko zasedbo, če je večina že zdavnaj odšla? Od tu je samo še en korak do tega, da posameznega civilista, ki hodi po cesti, zamenjaš za preoblečenega ruskega vojaka.

Da smo si na jasnem, to so z moje strani čiste špekulacije.

Dejstvo pa je, da se je v mestu začela humanitarna kriza. To se zgodi, ko napadaš preskrbovalne poti. Ukrajinci so priložnost pograbili z obema rokama in začeli svetu dokazovati, da ruski okupatorji stradajo in mučijo preostalo prebivalstvo. Čeprav so sami povzročili prav to krizo. A večina zahodnih medijev tega seveda ne bo povedala. Preveč priročna je ta zgodba, čeprav ne pije vode.

Kdo pri zdravi pameti pa verjame, da Rusi obstreljujejo in blokirajo mesto, ki ga sami nadzorujejo? To nima nobenega smisla. Če bi že želeli pobiti lokalno prebivalstvo, bi to vendarle lahko naredili zelo hitro.

K sreči sta se v to tragedijo vmešala ameriška prva dama in papež in ruska in ukrajinska stran sta sklenili kratko, lokalno premirje. Zgodil se je čudež in obe strani sta se premirja tudi držali. Organizirali so evakuacijo vseh tistih, ki so bili pripravljeni na odhod in pri tem so razen avtobusov priskrbeli še vozila prve pomoči, celo ljubljenčke so transportirali. Obe strani sta zgledno sodelovali in na koncu so se lahko prebivalci odločili, kam želijo. Nekateri so odšli v Ukrajino, drugi v Rusijo.

Gre za okoli 750 ljudi. Nekateri so ostali v mestu. Njim so priskrbeli humanitarno pomoč. Samo premirje se konča v nedeljo zvečer.

Ukrajinci in Rusi želijo tragedijo izkoristiti v propagandne namene. Tako oboji dokazujejo, da so prebivalci po silnem trpljenju odšli na varno, eni pač v Ukrajino, drugi v Rusijo. Težko je ob tem ugotoviti točno število enih in drugih. Dejstvo je, da obstajajo tako tisti, ki si želijo živeti v Ukrajini in tudi drugi, ki si želijo živeti v Rusiji. To ne velja le za ta primer, ampak za celotno območje bojev v Ukrajini. Ni malo primerov, ko že ostareli prebivalci mest na fronti zavračajo evakuacijo in čakajo prihoda ruskih sil. Spet drugi so zapustili Mariupolj ali Doneck, mesti pod ruskim nadzorom in odšli v Ukrajino.

V tej vojni je malo civilnih žrtev. Še največ jih je bilo med obleganjem Mariupolja, ko civilisti niso imeli več kam pobegniti. Vendar pa je treba opozoriti, da obe vojskujoči se strani, tudi če odrejata evakuacije, tega striktno ne uveljavljata. Ljudje po svoji volji ostajajo v nevarnosti in se nočejo umakniti. Imajo svoje razloge, vendar pa je odgovornost oblasti, ruskih in ukrajinskih, da iz nevarnih področij, če je treba, tudi s silo odstranijo civiliste, ne pa da iz kleti svojih porušenih domov po mesecih bojev lezejo dedki in babice.