Novinarji imajo radi tisto prijetno teorijo, da so sami del četrte veje oblasti, ki pazi nad delovanjem preostalih treh. Moderne države na liberalno demokraitčni osnovi imajo namreč svojo oblast razdeljeno na izvršilno, zakonodajno in sodno vejo oblasti, kar je namenjeno temu, da nihče v svojih rokah ne more skoncentrirati preveč oblasti. Ne more recimo sprejeti zakona, sam napisati ukaza policiji, da ga izvrši, na koncu pa spet sam soditi v taisti zadevi. Podobna delitev, ki je namenjena temu, da prepreči prevlado ene religije, je delitev med državo in cerkvijo. Minister ne more biti hkrati škof, recimo.

V tem sistemu se novinarji vidijo kot pse čuvaje, ki javnost opozarjajo na stranpoti vladajočih. Toda, to je le teorija. Resničnost je povsem drugačna.

Dober primer so recimo predstavniki medijev povezanih z največjo vladno stranko. Ljudje, ki so povsem lojalni.. Vse so prirpavljeni narediti, da se ne zamerijo svojemu vladarju in nasprotniki njihovega vladarja so tudi njihovi nasprotniki in brezobzirno se bodo lotili vsakogar, ki bi izrazil že najbolj milo kritiko. Zdaj, na levici vam bodo povedali, da to seveda niso novianrji. So propagandisti, agenit sistema. Ni jih treba jemati resno. S tem se strinjam. Govorijo točno določenim poslušalcem in bralcem. Predvidljivi so. Ni jih treba niti brati, da veste, o čem pišejo. So torej to psi čuvaji demokracije? Opozarjajo javnost na stranpoti vlade? Ne. Ker to ni njihova naloga.

Zdaj boste rekli, če ste na levici, da pač pri z največjo vladno stranko povezanih medijih ni novinarjev in se boste ob tem rahlo hahljali, kako bi kdorkoli kaj takšnega sploh lahko mislil. Toda tu je en problem. Mislite, da je na levici kaj drugače? Pri Večeru, Dnevniku, v Mladini, na RTV Slovenija? So ti mediji tista prava četrta veja oblasti, borci za svobodo in demokracijo, popolnoma nesposobni lagati, popolnoma zavezani resnici? Ali pa tudi njih vodi neka ideologija in se morajo uklanjati svojim lastnikom ali gospodarjem v ozadju, ali pa vsaj skupinskemu interesu, ki jih povezuje? Ne bom trdil, da so ti mediji na enaki ravni, kot propagandni stroj največje stranke koalicije. Ne, niso, razlika je očitna. Toda, bilo bi se napak slepiti, da so nekakšni plemeniti borci za resnico in da jim je treba vedno in povsod verjeti.

Če pogledamo le na področje zunanje politike, lahko vidimo, kako so ti mediji na levici le podaljšane roke ameriških medijev. Prepisujejo, ponavljajo. Če Američani rečejo, da je v Sinkiangu genocid, potem bodo to preprosto prenesli naši javnosti. Če bodo Britanci rekli, da je Navalni vodja ruske opozicije, bo to zanje sveta resnica. Če bodo ameriški demokrati brezglavo ponavljali, da so jim Rusi ukradli volitve, potem bodo prepričani, da bi samo teoretiki zarote lahko verjeli karkoli drugega. In tako naprej. Razlogi so večinoma ideološki. Trumpa so sovražili, ker je nagovarjal konservativce, Biden je pa v redu, ker je predstavnik liberalnega ameriškega imperija, kateremu zaupajo. Zaupajo The New York Timesu, Harvardu, gledajo ameriške serije in filme, sanjajo, da bi šli v New York, znajo samo angleško in nobenega drugega tujega jezija, bežno se spoznajo na ameriški politični sistem, še celo knjige berejo samo tiste, ki pridejo do njih samo preko nekaj zahodnih, večinoma ameriških centrov. Da, tudi če gre o knjigah o Kitajski ali Rusiji.

Rahlo smešno se mi zdi, kako je zdaj problem, ker ta vlada medijem, ki jo podpirajo, deli davkoplačevalski denar. Da, to počne. Ne,to ni pravilno. Ne, pravilno tudi ni bilo, da so prej neki drugi mediji dobivali davkoplačevalski denar za kdo ve kakšne projekte. Ampak tisto je bilo pa normalno. Seveda, ker so denar dobivali naši.

Dokler ne razumete, da se večina stvari vrti okoli tega, kaj dobi ena skupina in kako prepreči drugi skupini, da dobi isto, ne razumete veliko. Politika je pogosto le predstava, v zakulisju pa se bijejo boji za položaje, za denar, za moč. Mediji so del te igre, novinarji so pogosto le aktivisti, ki se borijo za svoj tabor. Navadni ljudje ob tem izvisijo. Nič čudnega ni, če toliko ljudi preprosto ne spremlja poročil, ali jim sploh ne verjamejo več. Hočete dokaz? Po vsem širjenju strahu in panike in propagandi v korist cepljenja, smo nekje na tem, da se bo ali se je pripravljena cepiti le okoli polovica Slovencev. In tega ne pišem zato, ker bi nasprotoval cepljenju. Ne, to je ilustracija stanja. Četrti veji oblasti pač ne zaupajo vsi. Kar je seveda dobro. Skepsa je dobra. Le da v tem primeru bolj verjamem, da imajo tisti, ki zagovarjajo cepljenje, prav. Tudi, če so tako abotno lagali o Švedski, recimo. Smo že pozabili? Švedsko so hoteli prikazati kot polom, ker se niso držali tako rigoroznih ukrepov, kot mi, a številke so neizprosne. V Sloveniji je za Covid-19 umrlo 2121 ljudi na milijon prebivalcev, na Švedskem 1431. Tudi podatki o presežnih smrtih pričajo o tem, da Švedi ničesar ne prikrivajo. Da, seveda, treba je preiskati, zakaj so številke na Švedskem takšne in v Sloveniji mnogo slabše, a dejstvo je, da so novinarji o Švedski lagali in zavajali, ker so hoteli tukaj v Sloveniji doseči, da nihče ne bi dvomil v smiselnost ukrepov kot takšnih. Seveda so mediji, ki ne marajo te vlade, kritizirali posamezne ukrepe, ker so hoteli čim bolj škodovati vladi. Če bi bil Janša v opoziciji in Šarec še vedno predsednik vlade, bi seveda tisti mediji, ki so hvalili ukrepe Janševe vlade kot dobre, le te brutalno napadali in obratno. Eni in isti ljudje bi imeli povsem drugačno mnenje!

Toliko o tej četrti veji oblasti in njihovi resnicoljubnosti.

Niso vsi novinarji slabi, niso vsi novinarji dobri, slepo zaupati tako imenovanim medijskim institucijam, ki se hvalijo s tradicijo in se delajo, da so braniki svobode in demokracije, je naivno. Vsak državljan bi se moral vsaj o stvareh, ki se ga neposredno tičejo, čim bolj izobraziti in si ustvariti svoje mnenje. In še ena modrost za konec. Novinarji pogosto trdijo, da lahko o vsem govorijo karkoli hočejo. Da ni cenzure. Da so svobodni. A kot je enkrat davno ugotovil Noam Chomsky, to lahko res čisto iskreno verjamejo, a nikoli ne bi prišli do svojega položaja, če bi mislili drugače kot tisti, ki jih zaposlujejo. Ne le ta, tudi vse druge družbe po svetu z odprtimi rokami sprejemajo tiste, ki mislijo enako in mečejo polena pod noge drugim, ki so preveč neodvisni in so pripravljeni o kakšni ključni temi imeti svoje mnenje, ki ni enako mnenju lastnikov medijev ali skupine, ideološke, rasne, verske ali kakšne druge, iz katere izhajajo.