Verjetno najbolj povedno dejstvo o srečanju med ruskim in ameriškim predsednikom je odnos do novinarjev. Medtem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin na svoji tiskovni konferenci odgovarjal na sedem vprašanj zahodnih novinarjev, Biden ruskim ni dal nobene možnosti. Kako bi tudi lahko bilo drugače? Medtem ko je Putin vajen agresivnih izmenjav z novinarji, morajo Bidna malodane varovati pred pretirano izpostavljenostjo, da ne izjavi kaj neumnega.
Srečanje med obema voditeljema ni prineslo večjega napredka. Da, veleposlanika se bosta lahko vrnila na svoji delovni mesti, ampak to ni nek uspeh. Američani so se odpovedali sankcijam proti že skoraj dokončanemu plinovodu Severni tok 2. To je v bistvu tudi vse. Rusija in ZDA še vedno stojita na nasprotnih bregovih, čeprav Američani dajejo občutek, da bi radi na nek način Ruse iztrgali iz kitajskega objema. Jasno jim postaja, da ne morejo zmagati v vojni proti obema kolosoma, niti če po svetu naberejo še toliko zaveznikov.
Vse skupaj je bila predstava za javnost. Rusi so v srečanje šli z zelo majhnimi pričakovanji. Bolj kot ne je ruska diplomacija pač odprta za pogovore, četudi ti nimajo veliko smisla in četudi ne prinašajo kakšnih koristi. Klasika. Po drugi strani je očitno, kaj so iskali Američani. Mogoče Ruse malo premotiti in odmakniti od prijateljstva s Kitajsko, a predvsem v svojih medijih prikazati predsednika Bidna kot velikega moža, ki se je zoperstavil ruskemu avtokratu. Ali morilcu, kakor ga je ameriški predsednik poimenoval. Ameriški mediji in vsi tisti, ki od njih le prepisujejo, so seveda poskrbeli, da se veliko Putinovih besed ni preneslo, da pa je Biden bil videti vsaj delno sposoben voditi ZDA in se pogovarjati na tako visoki ravni. S tem se še naprej pretvarjajo, da Biden učinkovito vodi ZDA, čeprav se lahko resnično vprašamo, ali niti iz ozadja ne vleče kdo drug. Vmes je Bidnu celo počil film, ker ga je ameriška novinarka nadlegovala z vprašanjem o tem, ali je prepričan, da bo Putin po pogovoru z njim spremenil svoje obnašanje.
Če bi kaj takšnega naredil Trump …
Resnici na ljubo se zdi, da je prav ameriški predsednik v pogovore šel z neko iskreno željo, da se odnose z Rusijo vsaj delno uredi, da pa so mediji bili tisti, ki so ga hoteli prisiliti v konfrontacijo. Podobno kot Trump, se tudi Biden mora zavedati, kako neproduktivno je nenehno zaostrovanje proti ruski državi.
Če ne bi bilo tako tragično, bi se človek lahko kar smejal propagandistom, ki so to srečanje želeli izkoristiti še za en napad na ruskega predsednika. Ena izmed bolj butastih epizod je bila, ko sta se oba predsednika rokovala in je potem eden izmed ameriških novinarjev potem veselo razlagal, kako je Biden Putina gledal v oči, ta pa je pogled umaknil.
Američani radi govorijo o tem, da je v odnosih med državami pomembna osebna nota, a to je čista bedarija. Vse kar šteje so interesi. Ruska diplomacija tega nikoli ne bo pozabila, ameriška pa tudi ne. Dejstvo je, da Kitajska postaja prva sila sveta in v Moskvi v tem vidijo svojo priložnost. Navsezadnje jim Kitajci ne pametujejo, kako naj ravnajo z minornimi opozicijskimi voditelji, ki jih financira tujina in tiste o množicah Kitajcev na ruskem Daljnem Vzhodu so tudi iz trte zvite. Prijateljstvo med Rusijo in Kitajsko je zelo močno, četudi ga oboji nočejo (še) imenovati za zavezništvo. Toda, obe državi sta vedno bolj skupaj in delujeta usklajeno. Celo v vesolju, kjer se nakazuje še ena fronta v novi hladni vojni. Kitajci so ravnokar v vesolje na svojo vesoljsko postajo poslali tri tajkonavte. Rusija in Kitajska načrtujeta sodelovanje pri lunarni postaji. In tako naprej. Po drugi strani ZDA gradijo sistem zavezništev, s katerim želijo okrepiti svojo moč v svetu. Evropejce so že pridobili na svojo stran, a to niti ni bilo tako zelo težko, saj je večina z veseljem čakala na vrnitev svojih liberalnih gospodarjev. Bolj zanimivo bo opazovati, kaj se bo zgodilo z Indijo.
Rusija prav tako ne bo kar tako dopustila, da zahod v Belorusiji na oblast postavi svojega človeka in to državo spremeni v drugo Ukrajino, ne bo niti dovolila, da bi si ukrajinske oblasti z vojaško operacijo podredile uporniški Donbas. V Siriji je Asad iz krvave državljanske vojne, ki so jo z orožjem, denarjem in borci podpihovali tudi Američani in njihovi zavezniki, izšel kot zmagovalec. Moskva se mu ne bo odrekla. Nadaljevale se bodo tudi investicije v rusko samozadostnost, s čimer bo država bolj odporna na zunanje šoke, predvsem v obliki sankcij, ki jih proti njim uvaja agresiven zahodni svet. Celo na področju spleta, družabnih omrežij in medijev se Rusija vedno bolj zaveda nevarnosti in se spogleduje s kitajskim modelom, s tem pa zopet, zmanjšuje svojo ranljivost in hkrati povečuje možnosti domačim podjetjem.
Jasno je, da bosta Rusija in ZDA šli vsaka na svojo stran. Srečanje med predsednikoma lahko zaradi tega upravičeno imenujemo za predstavo za domačo javnost v obeh državah, brez dosežkov. V Pekingu bodo veseli.
Jinov svet 