Hitre čestitke demokratskemu kandidatu na predsedniških volitvah so lepo pokazale, kako boleča je bila za liberalno Evropo Trumpova doba. Olajšanje je bilo očitno. Bilo je, kakor bi odšel žaljivi in muhasti gospodar, vrnil pa prijazni oskrbnik iz časa prejšnjega, boljšega gospodarja. Spet bo vse po starem, normalno. Tako nekako so si morali misliti evropski voditelji, ko so kar preko Twitterja deževali čestitke Josephu Bidenu. Nekako podobno kot milijoni Američanov, ki so si za predsednika izbrali starega neoliberalnega predstavnika vladajočih elit.

Donald Trump je bil v resnici pravi, nepopačeni obraz imperialne Amerike. Ni prikrival, kaj v resnici misli. Ni dajal možnosti, da bi se Evropa pretvarjala, da je v partnerstvu enakopraven član. Biden bo drugačen. Evropski voditelji bodo imeli občutek, da se jih upošteva. Evropskim medijem se ne bo treba več zgražati nad množico neumnosti iz ust predsednika ZDA. No, tudi če bodo zavoljo njegove starosti te neumnosti prihajale, jih bodo čisto preprosto ignorirali, o njih molčali. Evropske liberalne elite bodo lahko srečno prisegale na trdno čezatlantsko zavezništvo in nobenega dvoma nimam, da se bodo pustile vpreči v ameriške imperialne pustolovščine, kakršnekoli že te bodo.

A tudi, če bomo v naslednjih letih živeli v iluziji povratka v normalnost Pax Americane, to ne bo spremenilo globalne realnosti. Zavezništvo med Rusijo in Kitajsko bo vedno močnejše in Peking bo vedno bolj center svetovnega gospodarstva. Gospodarski moči bo počasi sledila vojaška. Svet se bo razklal na dva tabora. V enem bo vzpenjajoča se sila Kitajska kazala pot v prihodnost, v drugem bo rahlo senilen in na največjo brutalnost pripravljen Washington gnal svoje zaveznike v novo hladno vojno, v obupanem poskusu, da ohrani svojo prevlado v svetu.

Očitno je, da smo Evropejci že zdavnaj izgubili vsako ambicijo, postati resnično neodvisna sila na globalnem prizorišču. Razlogov je kar nekaj. Najprej, razklani smo. Nimamo močnega centra, ki bi usmerjal naše skupne moči in vsak zase smo nič. Da, celo Francija in Nemčija. Drugič, lažje je živeti pod varstvom velikana. Za obrambo ni treba namenjati ogromnih vsot, ni treba prevzemati odgovornosti. Tretjič, večina naših elit ima po desetletjih in desetletjih ameriške kulturne hegemonije popolnoma sprane možgane. Američane vidijo kot nekaj več, tudi če se pogosto iz njih norčujejo, češ da so neumni, nerazgledani. Toda, vsi gledajo ameriške filme, poslušajo ameriško glasbo, verjamejo v prednosti izobrazbe na elitnih ameriških univerzah, menijo, da so veliki ameriški mediji sam vrhunec novinarstva in tako dalje. Hudiča, še celo po ameriškem družabnem omrežju pošiljajo čestitke zmagovalcu njihovih volitev, namesto da bi to počeli na kakšen bolj spodoben način.

Kaj ameriške elite, večina prebivalstva evropskih držav je povsem zaslepljena z ameriško izjemnostjo, s tem svetilnikom svobode. Spet, saj se večina norčuje iz ZDA, ampak poznajo pa le ameriške filmske igralce in športnike in njihovi vzori so pogosto Američani. Ali pa kdo pozna koga, ki bi mu vzornik bil kakšen Kitajec iz Pekinga ali Rus iz Moskve? Takšen človek bi bil izjemna redkost.

Trendi so očitni. Kitajska je že največja gospodarska sila na planetu in uspešno reševanje krize s Covid-19 jo je še okrepilo. Rusija je postala imuna na zahodne sankcije in se vedno bolj obrača na vzhod. V Turčiji je agresivni Erdogan začel na vso moč in na vse strani tiščati turško interesno sfero. Iran je kljub brutalnim sankcijam okrepil svoj vpliv v regiji. Latinska Amerika se je kljub nenehnemu vmešavanju od zunaj zopet začela nagibati na levo. Venezuela ni padla, v Boliviji je državni udar spodletel, v Mehiki vlada Obrador, v Argentini se je na oblast znova povzpela bolj levičarska obast in Bolsonaru ne kaže najbolje v Braziliji. In tako naprej. Tudi če Washington mobilizira vse svoje zaveznike, je veliko vprašanje, če še lahko preobrne te trende.

Da je stvar še hujša, skupaj z izgubo globalne prevlade prihajajo tudi silovita notranja trenja. Donald Trump je simptom gnilobe v samem sistemu. Ta za večino preprosto ne deluje več in zato iščejo rešitelje. Ti so lahko takšni kot Trump, gobezdači, ki vodijo ekonomsko liberalno politiko v korist bogatih, a se pretvarjajo, da jim je mar za revne, ali kot mladi upi progresivnega dela ameriške demokratske stranke, ki hočejo bolj socialističen pristop. Na kratko, vladajoči liberalni red je ogrožen. Navsezadnje mu takšni politiki, kot je madžarski predsednik vlade Viktor Orban, celo napovedujejo vojno.

Ne, potem res ne more biti presenetljivo, da je zmaga demokratskega kandidata na ameriških predsedniških volitvah povzročila toliko evforije. Daje namreč upanje, da bo svet tudi v prihodnje ostal enak. Predsednik ZDA bo krojil usodo sveta in politiki iz Evrope bodo prispevali svoj majhen delež, toliko da bodo pri mizi. Bogati bodo svoje otroke pošiljali na Harvard. Novinarji bodo sanjali, da bodo nekoč dopisniki pri The New York Timesu. Množice bodo fantazirale o zvezdnikih ameriških filmov. Da da, vse bo lepo in prav in hudobni Rusi in Kitajci bodo daleč in vsa propagandna mašinerija nas bo učila, da so hkrati grozljivi, a povsem nesposobni. Konservativne in nacionalistične sile bodo zatrte in Trumpov in Orbanov ne bo več, ko se bodo parade ponosa mirno sprehajale po ulicah naših mest, revnih med nami pa nihče ne bo opazil, ker bomo imeli preveč dela z uspešnimi in bogatimi.

Takšno je bržkone upanje, a možnosti da bi se to uresničilo, malodane ni več. Svet se je spremenil. Betežni predsednik ZDA ne bo preobrnil trendov in kmalu bo tudi nas Evropejce doletela boleča izbira. Ali se bomo postavili na lastne noge in začeli mrzlično delati na bolj pravičnem in učinkovitem gospodarsko političnem modelu, predvsem pa na spodobnih obrambnih kapacitetah, ali pa bomo končali kot topovska hrana v novi hladni vojni proti Rusiji in Kitajski in kdo ve komu še, hkrati razbiti še od znotraj.