Madžarski predsednik vlade se je razpisal o razlikah med konservativci in liberalci, o usodi Evrope, o boju s Covid-19 in o volitvah na Madžarskem. Njegovo razmišljanje ima nekaj časa rep in glavo, a potem ga povsem pokvari širjenje teorij zarote o ameriškem bogatašu Sorosu in obračunavanje z notranjo opozicijo.

Tekst v Magyar Nemzet je vsekakor obvezno branje, ker nam prikazuje temeljni razkol znotraj Evrope, med liberalnim zahodom in vedno bolj konservativnimi in nacionalističnim vzhodom. Te razlike seveda najdemo tudi znotraj posameznih držav in v prihodnosti bi se bolj radikalni konservativci tipa Salvini in Marine le Pen lahko polastili oblasti v Italiji in v Franciji, kar bi Poljski in Madžarski dalo dodatno moč in povsem spremenilo usmeritev Evropske unije.

Kam vodi iliberalna demokracija, kateri se je tako očitno zapisal madžarski predsednik vlade, bomo še videli, a kaže, da se ne bo končalo dobro, ne glede na vso samohvalo.

Tako piše Orban:

Upor proti liberalnemu intelektualnemu zatiranju se ne samo širi, ampak tudi poglablja. Povečuje se število prepričljivih esejev, temeljitih študij in bistvenih monografij. Že lahko vidimo, da cesar nima oblačil – kljub temu, da v bruseljskem mehurčku tega nočejo priznati. Doktrina, da je ‘demokracija lahko samo liberalna’ – to zlato tele, ta monumentalni fetiš, je bil strmoglavljen. Zdaj moramo samo počakati, da se prah poleže in ne samo, da bomo vedeli, tudi videli bomo. Zdi se, da konservativne in krščansko demokratske stranke in politična gibanja lahko končno ubežijo iz smrtonosnega objema liberalcev. Iz kakršnihkoli višin že so izrečene, so trditve, da ‘ni takšne stvari, kot je iliberalna demokracija’, zdaj zabeležene v knjigi politične neumnosti.

Madžarski predsednik samo še zaostruje svojo retoriko. Poglablja prepad med svojo ideologijo in liberalizmom in lahko bi rekli, da namerno ločuje duhove, kakor je v Sloveniji to ob koncu devetnajstega stoletja usodno storil duhovnik Anton Mahnič.

Orban meni, da so temelji krščanske demokracije in liberalizma diametralno nasprotni. ‘ V svojih napadih liberalci ciljajo prav tiste stvari, ki so nam zelo pomembne, temeljne kamne političnega reda, za katerega si prizadevamo, vrednote v srcu konservativno krščansko demokratskega nasledstva – kakor narod, družino in versko tradicijo.’

Nič posebej novega ne izvemo v Orbanovem zapisu o njegovih ciljih. Želi drugačno zunanjo politiko, takšno, ki širjenja liberalnega reda ne bi videla kot nujnost in ki bi omogočala, da vsaka država zase odloča, kako bo vladana. To leti na poskuse Bruslja, da bi discipliniral Madžarsko in Poljsko. Orban želi večjo moč držav članic in manjšo moč nadnacionalnih institucij. Nasprotuje tudi migracijam in v njih vidi nadomestitev prebivalstva. To teorijo zarote, da zahodne elite skušajo z imigracijo nadomestiti staroselce in povsem spremeniti demografsko sliko Evrope, so pred časom izrekali le v skrivnih kotičkih svetovnega spleta, zdaj je očitno že čas, da se pod njo podpisujejo predsedniki vlad. No, glede na to, da je v Evropi že toliko tujcev, se lahko bojimo, kam bi do skrajnosti izpeljana želja po čistosti lahko pripeljala.

Kot nobeno presenečenje ne pride tudi, da Orban želi drugačnega šolstva, takšnega, ki bi ustvarjal ponosne žene in može, patriote, vse to v skladu s stradicijo. V takšnem šolstvu seveda ne bi bilo mesta za poudarjanje in spoštovanje različnosti, recimo za istospolno usmerjene, ali ‘mavrične propagande’, kakor se izrazi. Družina bi bila na prvem mestu. V sklop obrambe tradicije lahko štejemo tudi njegovo skepso do sekularizacije, do delitve države in religije. Liberalce obtožuje, da želijo med obema izgraditi zid, kar je seveda točno, a je utemeljeno na zgodovinskih izkušnjah, ki so privedle do krvavih verskih vojn.

Zato ne morejo videti – in mogoče niti ceniti – nepopustljiv osnovni princip v naši nacionalno krščanski ustavi, po kateri država in cerkev delujeta na različnih, vzporednih poteh. Medtem, ko ohranja avtonomijo cerkve in države, si želi nadomestiti delitev z integracijo religije v življenje družbe, ohranjati duh tolerance do religioznih pogledov. Krščanski demokrati tudi verjamejo, da je za krepitev pravičnosti, javne morale in skupnega dobrega potreba po religiji, bibličnih tradicijah v naših cerkvah danes mnogo večja, kot je bila v stoletjih pred tem.

Vsem mora biti jasno, da po tej logiki ena religija kmalu zasenči vse druge. V imenu tradicije, v imenu države, patriotizma, se lahko bojimo, da se bo začelo zatiranje drugače verujočih in da bo strpnost ostala le beseda na papirju.

Kasneje v zapisu madžarski predsednik vlade obračunava z domačo peto kolono, levico, ki jo obtožuje vsega najslabšega in z judovskim bogatašem madžarskega rodu, Georgom Sorosem, ki je postal simbol vsega slabega za številne na politični desnici po zahodnem svetu. To, da je jud, ni naključje, saj se zadnje čase širi spet zelo širi antisemitizem in je veliko ljudi prepričanih, ne le na desnici, da je v ozadju svetovnih dogodkov judovska zarota. Tako kot v preteklosti, spretni politiki to izkoriščajo za manipuliranje in mobiliziranje svojih podpornikov. Če se zgodi karkoli slabega, lahko hitro s prstom pokažejo na zunanji vzrok in odvrnejo pozornost od lastnih napak.

Orban je kritičen do koalicije med konservativci in Zelenimi v sosednji Avstriji, kar imenuje za perverzen eksperiment. Tako daleč gre njegovo ločevanje duhov, da je jasno, da želi prečistiti svoj tabor in onomogočiti, da bi se okužil z liberalnimi idejami. To se lahko konča samo v konfliktu. Očitno je, da ko Orban poudarja upor Madžarske in Poljske in v tabor zdravih držav Srednje Evrope, ki so se zoperstavile Bruslju, šteje tudi Janševo Slovenijo, Evropo reže na pol. Očitno je tudi, da je predstavnik radikalne struje, ki bo najprej prišla po bolj zmerne predstavnike konservativnega tabora.

Da Orban ne mara koalicije konservativcev z Zelenimi v sosednji Avstriji, bi lahko bila posledica njegovega dvoma v upravičenost boja proti podnebnim spremembam, vsaj takšnega, kot ga propagira liberalni blok. To zopet ne more biti nobeno presenečenje. Na velikem delu politične desnice, v nacionalističnih in konservativnih krogih močno dvomijo v ukrepe za boj proti podnebnim sprembam in celo menijo, da bodo ti škodovali gospodarskemu razvoju, kar je nekaj, česar seveda ne morejo podpreti.

Madžarski predsednik vlade Viktor Orban je začrtal ločnico med Srednjo Evropo in zahodom, a ta ločnica se v resnici nahaja tudi znotraj vsake države. Čaka nas velik konflikt, razplet katerega je skorajda nemogoče napovedati. Tega ne ve niti Orban.

V očeh Srednje Evrope je zahod izgubil svojo privlačnost in način, kako si urejamo svoja življenja ni preveč zaželen na zahodu. V prihajajočih letih moramo Evropo obdržati skupaj, medtem ko si priznavamo, da se zdi ni nobene možnosti za spremembno tega zgodovinskega trenda. Oni nam ne morejo vsiliti svoje volje in mi jih nismo zmožni premakniti z njihove trenutne intelektualne in politične poti. Celo v tem zastoju moramo najti pot sodelovanja, dokler se evropska usoda ne bo odločila v Italiji: na desno ali na levo.

Ta zapis Viktorja Orbana je zelo dobro prebrati v celoti, saj nam daje vpogled v njegovo razmišljanje in v razmišljanje njemu podobnih politikov. Razumeti moramo, kaj pravzaprav hočejo in kaj nam pripravljajo. Ob tem je zanimivo, da je za to ideologijo najbolj dovzeten vzhod Evrope, prav države, ki so v preteklosti živele pod sovjetsko nadvlado. Ni mogoče spregledati, da je vladajoča ideologija v največji državi na svetu, v Rusiji, dokaj podobna temu, kar pridigajo poljski in madžarski desničarji. Če ne bi bilo zgodovinski zamer, bi lahko bilo mnogo več sodelovanja med obojimi. Nekaj, kar bi Viktor Orban z veseljem storil, če ne bi moral paziti na interese svojih poljskih prijateljev. Na jeremiade zahodnih liberalcev se namreč ne ozira več.

Pred dnevi sem povzemal daljši zapis z ruske Ria Novosti, zapis v katerem je pisec Vladimir Kornilov z ruskega zornega kota analiziral stanje v Evropi in nekatere podobnosti v pogledu na liberalni tabor so prav neverjetne.

Priporočam v branje:

Kornilov meni, da Evropsko unijo čaka čiščenje drugače mislečih