Janez piše pisma

To niso nenamerni zdrsi, to je strategija, kako Slovenijo postaviti ob bok ne le Poljski in Madžarski, ampak celotni radikalni desnici, kakršno predstavlja denimo ameriški predsednik Trump. Jasno kot beli dan je, da predsednik vlade Janez Janša v svet namerno pošilja sporočila, zaradi katerih se pripadniki zmerne desnice v Sloveniji, kolikor jih je še sploh ostalo, počutijo zelo slabo, pripadniki levice pa bijejo plat zvona. Toda, smo lahko res presenečeni? Kaj pa Janez Janša takšnega sporoča tujini, bodisi preko Twitterja, bodisi preko svojega zadnjega pisma, kar on in njegovi mediji ne bi že zdavnaj povedali Slovencem?

Ko je slovenski predsednik vlade po volilnem dnevu v ZDA pohitel s čestitko ameriškemu predsedniku Trumpu in se je rahlo nespoštljivo izrazil o njegovem demokratskem tekmecu, tega ni naredil v neki želji, da bi bil prvi, ki bi čestital zmagovalcu ameriških predsedniških volitev. Ne, to je storil, da bi poslal sporočilo vsemu svetu, koga v resnici podpira, kdo mu je ideološko bližje. To se je še bolj pokazalo v dneh, ki so sledili, ko se je na Twitterju začel prerekati s kritiki, med njimi celo z enim izmed svetovalcev demokratskega kandidata. Čeprav je postalo jasno, da se tehtnica nagiba v korist Bidena, mu kar naenkrat ni bilo nič do tega, da bi mu čestital. Raje je sprejel Trumpovo misel, da je pač treba počakati, da sodišča opravijo svoje.

Zdaj je pisal predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, pismo pa je poslal še predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen, nemški kanclerki Angeli Merkel, portugalskemu premierju Antoniu Costi, kopije pa tudi drugim predsednikom vlad držav EU. Ni se nam treba ubadati z nekaterimi slikovitimi prispodobami, ki jih je uporabil, niti z njegovimi globokoumnimi razlagami. Pomembno je le, da ga je zaradi tega pisma preostanek Evrope prepoznal kot člana trojke, ki se upira večini. Trojke, v kateri sta že Madžarska in Poljska in v kateri je očitno tudi, čeprav se Janševi koalicijski partnerji s tem bržkone ne strinjajo, naša država.

Misel, ki se je ob tem pojavila, da se Janša želi s tem le postaviti na mednarodno prizorišče kot nekakšen mediator, je skoraj zagotovo napačna. Ne, že bolj podroben pogled na njegov Twitter profil, na sporočila, ki jih tam deli, na atmosfero, ki jo ustvarjajo njemu naklonjeni mediji, kaže da gre za dobro premišljeno strategijo.

Premalo se zavedamo, da v Evropi poteka hud ideološki boj. Poljska, Madžarska in zdaj očitno tudi Slovenija so v enem taboru, ki pričakuje, da se jim bodo sčasoma pridružile še druge države. Gre za tabor konservativnih, nacionalističnih sil, ki jim vedno bolj na živce gre liberalna država, ki nasprotujejo migracijam, strašijo s kulturnim marksizmom in prisegajo na tradicionalne vrednote. Ta tabor seveda ne obsega le vladajočih sil v prej naštetih treh državah, ampak lahko vanj prištevamo takšne politike, kot sta Marine le Pen v Franciji ali Matteo Salvini v Italiji. Kot je daj jasno vedeti madžarski predsednik vlade Viktor Orban, čaka na takšne politične premike v drugih državah članicah Evropske unije, da se bo v prihodnosti sam znašel med večino, liberalizmu pa je malodane napovedal vojno.

Janez Janša in njegova SDS spadajo med politične sile v Evropi, ki želijo spremeniti obstoječi vladajoči red. Za zdaj so še v manjšini, a kakor kaže Trumpov uspeh v ZDA in močan vtis, ki ga je naredil na republikansko stranko, veliki premiki niso nemogoči, še posebej zato ne, ker je ves zahod v globoki krizi. Če temu ne bi bilo tako, se populistične sile na desnici in levici ne bi tako zelo krepile.

Zelo mogoče, da bo Slovenija zaradi Janševe odločitve, da se postavi na poljsko in madžarsko stran, plačala ceno. Slovenija je pač majhna in šibka članica EU in veliki imajo veliko načinov, da takšne majhne državice kaznujejo. Ne smemo pa se slepiti, da je ta vojna že odločena. Čakajo nas turbulentni časi in nemogoče je napovedati, kdo bo na koncu zmagovalec.

One thought on “Janez piše pisma

Komentarji so zaprti.