Medtem, ko se v Evropski uniji ukvarjamo z dvojno krizo, zdravstveno, ki jo je povzročil Covid-19 in institucionalno, ki sta jo zakuhali Poljska in Madžarska, je dobro pogledati na vzhod, kako tam vidijo vse skupaj. O tem v svojem komentarju na Ria Novosti piše Irina Alksnis, ko opozarja na nasprotja, ki so se tako očitno pojavila v evropskih državah.

‘Manifestacija proti uvedenim ukrepom pred parimi dnevi v Berlinu, ki so jo razgnali z vodnimi topovi, predstavlja ilustracijo *zugzwanga, v katerem so se znašle evropske države, ujete med nujnostjo ne dopustiti kolapsa zdravstvenih sistemov, a hkrati omehčati posledice za gospodarstvo in se še soočiti z nezadovoljstvom prebivalstva,’ piše Irina Alksnis. Protesti so postali stalnica in se pojavljajo celo v državah, ki so bile spomladi najbolj prizadete zaradi širjenja Covid-19. Kot da to ne bi bilo dovolj, je EU hkrati naletela na svoje institucionalne omejitve, ko je vezala svoj proračun v letih 2021-2027 na spoštovanje vladavine prava. Varšava in Budimpešta sta temu seveda nasprotovali, saj je jasno, da sta se v zadnjih letih močno oddaljili od evropskih vrednot in gradita nov političen sistem, ki ima s temi vrednotami vedno manj skupnega.

‘Evropa se je odločila preko svojih proračunskih načrtov kaznovati Varšavo in Budimpešto za njuno odstopanje od visokih demokratičnih standardov. Istočasno je sama padla v tako izkopano jamo,’ piše Alksnisova. Problem je namreč v tem, da v evropski ureditvi države članice ni tako enostavno odrezati od skupnega financiranja, ker vlada princip konsenza. Šele v zadnjem času je Bruselj začel vleči poteze, ki bi to lahko presegle, a to, sila nespretno.

Na julijskem vrhu EU je bila sprejeta odločitev, ki je prihajajoča plačila povezala s spoštovanjem standardov pravne države in temeljnih evropskih vrednot. Konec septembra je Evropska komisija objavila ustrezno poročilo, katerega glavna junaka, oziroma njegova zlikovca sta bili Varšava in Budimpešta.

Vso to zgodbo dobro poznamo še posebej zato, ker se je vanjo vmešal predsednik slovenske vlade, Janez Janša. V pismu se je bolj kot ne postavil na stran obeh držav, ki sta v EU prepoznani kot problematični. Razlog tiči v ideološki usmeritvi predsednika slovenske vlade, ne v kakšni želji najti kompromis, kakor skušajo to predstaviti njegovi podporniki. No, na koncu slovensko pismo ne bo imelo nobene posebne teže, saj slovenska uradna zunanja politika mimo Janše stoji skupaj z večino držav članic EU, verjetno najmočnejša osebnost te povezave, nemška kanclerka Angela Merkel pa je dovolj podkovana v diplomaciji, da je z nekaj kratkimi besedami Janšo postavila na svoje mesto, ne da bi se pri tem komu zamerila.

Zahod na obeh straneh Atlatnika je desetletja resnično služil kot vzor in moralna avtoriteta za preostali del planeta. Demokratične institucije in procedure, pravice in svoboščine državljanov so tam resnično delovale, kar je bil dokaz premoči nad ‘nesvobodnim svetom.’ Politično upravni mehanizem Evropske unije je pri tem postal prava +apoteoza zahodne demokracije. Na vsak izraz skepticizma, da takšen sistem dolgoročno ne more biti učinkovit in celo preprosto izvedljiv, so sledili nasmeški entuziastov: no tu je že ona – deluje že mnogo let. In ne samo, da deluje, ampak cveti in služi kot magnet za desetine držav in milijone ljudi. Zato, ker je to prava demokracija, kakršna mora biti!

Toda, piše Alksnisova, v zadnjih letih je vendarle postala očitna bolj neprivlačna stran povezave. Ne eni strani pomanjkanje pooblastil v institucijah, kakršna je Evropski parlament, na drugi kopičenje moči pri anonimnih bruseljskih birokratih. ‘Pojavil se je sum, ki je prerastel v trdno prepričanje, da se za nemoteno delovanje razvpitega načela konsenza najvplivnejši člani povezave proti ‘mlajšim partnerjem’ zatekajo k metodam tajnega prisiljevanja, pritiskov in izsiljevanja.’

In zdaj sta tu dve državi iz kategorije majhnih, revnih in obsojenih izobčencev v harmoničnih demokratičnih evropskih vrstah, ki sistem z lahkoto lomita preprosto zato, ker sta se izkazali za dovolj trmasti, da vztrajata pri svojem in se ne bojita iti proti toku.

Strokovnjaki menijo, piše avtorica zapisa na Ria Novosti, da je izhod Poljske in Madžarske iz EU povsem mogoč, zdaj ko sta že dobili maksimalni izkupiček od bivanja v povezavi. Več časa bo minilo, manj bosta zainteresirani za ohranjanje statusa quo. Po drugi strani bi tudi za Bruselj in zahodne prestolnice umik obeh upornikov, ki jih ne bi uspelo disciplinirati, lahko bil najboljša izbira.

Na ta način bo zahodni demokraciji zadan najhujši udarec – tako kot v realnosti, tudi v dobrodušnih predstavah o njej po vsem svetu. Na njej se je vedno bolj pogosto začel pojavljati žig ‘ne deluje.’

Izstop Poljske in Madžarske in Evropske unije ni najbolj verjeten. Avtorica zapisa v Ria Novosti le projicira svoje želje v besede strokovnjakov, a to je iz ruskega zornega kota povsem razumljivo. Ni nobena skrivnost, da je EU v Rusiji videna vsaj kot konkurent, če ne že kot sovražnik, a to ne zaradi neke prirojene ruske zlovoljnosti, pač pa zato, ker se je povezava tolikokrat pokazala za izvajalca sovražne politike pritiskov in sankcij. Po drugi strani ne smemo kar zavreči kritike sistema evropskih liberalnih demokracij, združenih v večjo povezavo, ki je resnično okostenel in neučinkovit. Res je tako, kot piše Alksnisova, da so vlade držav članic EU ujete med kladivo in nakovalo pri reševanju krize s Covid-19. Protesti proti uvedenim ukrepom postajajo vedno hujši. Po drugi strani je institucionalna zgradba povezave trhla in je lahko dobro delovala le v dobrih časih. V trenutku krize, v trenutku, ko imajo nekatere članice očitno drugačne poglede o tem, kakšen bi moral biti vladajoči red in namenoma rušijo standarde evropske demokracije in spoštovanja pravne države, se kažejo vedno večje razpoke.

Avtorica v naslovu psotavlja vprašanje, ali bo prej demokracija uničila Evropo, ali pa bo Evropa ubila demokracijo. Resnica je takšna, da v primeru Evropske unije o demokraciji v resnici ne moremo govoriti. Sistem je za kaj takšnega preprosto preveč zamotan in skrivanje za nepsorednimi volitvami v Evropski parlament tega ne more prikriti. Bo pa, to je dejstvo, ob vedno večjih težavah ne le v Evropi, ampak tudi v ZDA, vedno težje izvažati ‘demokracijo in svobodo’.

*Zugzwang je potreba po tem, da se v nekem trenutku odločimo nekaj narediti ali doseči.

+Apoteoza je poveličevanje ali celo povzdignjenje v božanstvo

Delno povzeto po Ria Novosti: Демократия уничтожает Европу. Убьет ли Европа демократию первой?