Zdaj, ko se mu čas izteka, je ameriški predsednik Trump našel pogum za zmanjšanje števila ameriških vojakov v Afganistanu in v Iraku, govori se celo umiku iz Somalije. V Afganistanu in v Iraku naj bi ostalo po 2500 ameriških vojakov. V Afganistanu jih je trenutno 4500 in v Iraku 3000.

To še ne pomeni ameriškega umika iz vojn po svetu, je pa vsekakor povzročilo nekaj panike med ameriškimi političnimi elitami, podprtimi z močno medijsko mašinerijo, saj se te bojijo učnka na njihov globalni imperij. Po njihovem mnenju očitno nikoli in nikdar ne bi smelo biti umika ameriških vojakov. Kjer so, tam bi naj ostali in preprečevali, da katera druga sila ne izkoristi praznine.

Donaldu Trumpu ni treba peti hvalnic za njegove zadnje poteze. Tudi, če je bil štiri leta obkrožen z ljudmi, ki so delali na tem, da mu preprečijo izpolnitev njegovih obljub o umiku iz vojn po svetu, je bil vendarle on sam tisti, ki si je te ljudi izbral za sodelavce. Ne smemo pa pozabiti niti tega, da je ameriški predsednik le raje kot neposredno vojaško silo, uporabljal gospodarske sankcije. Prebivalci Venezuele in Irana so tako soočeni s silovitim primežem, ki jih peha v revščino in bedo.

Trump je na odhodu, čeprav glasno ropota in se pretvarja, da še lahko preobrne rezultat predsedniških volitev. To pomeni, da bo Bidenova administracija kmalu prevzela oblast in naivno bi bilo pričakovati izolacionistično zunanjo politiko. Ne, ZDA se bodo skušale vrniti v središče mednarodnega dogajanja in se ne bodo pripravljene umikati, tudi če bo vztrajanje v vojnah, kakršna je v Afganistanu, povsem neracionalno in obsojeno na neuspeh. Bojimo se lahko celo, da bodo ZDA pod Bidenom mnogo bolj pripravljene uporabljati vojaško silo za obrambo svojih interesov, kar bo povečalo možnost večje vojne. Ne proti Iranu, s katerim bi lahko celo prišlo do dialoga, ampak z drugimi silami, kakršna sta Rusija in Kitajska in ki ju bo Bidenova administracija zelo hitro označila za poglavitna globalna konkurenta.