Slovenija je s prvim julijem prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije, kar ni nek dosežek, saj ta položaj rotira med državami članicami. Hkrati to niti ni kdo ve kako pomembna vloga, saj je naša skupna evropska domovina razbita na različne institucije in talka interesov držav članic, tako da ne moremo navadnemu državljanu naše države zameriti, če ne ve točno, kdo pije in kdo plača v tej zgodbi. A za majhne države, kakršna je Slovenija, je predsedovanje lahko vsaj priložnost za domače politične elite in medije, da se prikažejo v dobri luči, ali vzbudijo nekaj malega pozornosti v drugih evropskih državah.

Slovenija na žalost ne bo vzbujala pozitivne pozornosti. Kriva je kar naša vlada, se pravi njen predsednik in njegovi privrženci, ki skupaj s predsednikom madžarske vlade bijejo boj proti liberalnemu gospostvu v Evropi. Da, seveda je res, da je Janševa vlada najprej v spopadu z domačimi političnimi nasprotniki in da novinarji z liberalnimi in socialističnimi vrednotami svoje kritike predajajo naprej drugim evropskim novinarjem, ki potem po Evropi širijo negativno sliko Janševe Slovenije. Toda, to ne pomeni, da ti tuji novinarji nimajo dovolj pameti, da iz obnašanja vidnih predstavnikov slovenske oblasti ne naredijo enakega zaključka kot slovenski novinarji. Največji sovražnik te vlade so prav predstavniki te vlade sami, ko novinarje posiljujejo z bizarnimi filmčki o svobodi medijev ali ko pisarijo o svinjah v evropski birokraciji.

Naš vzhodni sosed Viktor Orban je že pred časom napovedal vojno liberalni Evropi in v tem podjetju ni osamljen. Poljska in Slovenija sta zdaj na njegovi strani, prav tako pa številne desničarske, konservativne in nacionalistične sile po vseh Evropi. Jasno je, da se Janez Janša temu boju tudi ne bo ognil, četudi si bo s tem nakopal bes evropskih liberalnih elit in medijev, ki jih podpirajo.

O tem sem pisal že pred meseci:

Da je Janša še kako pripravljen na spopad z liberalnimi silami po svetu, priča že njegova podpora Trumpu in izjava, da bi Biden bil ‘eden najšibkejših predsednikov v zgodovini.’ Tudi kasneje, ko je bilo že jasno, da je Biden zmagal, slovenski predsednik vlade ni premogel moči, da bi mu čestital. Te zelo nediplomatske poteze ne moremo razumeti drugače, kot da je Janša pač želel zmago Donalda Trumpa, ker mu je ta bil ideološko bližje. Sklepamo lahko tudi, da ima dovolj poguma, da se zameri celo najmočnejši državi na planetu. Kako se potem ne bi bil pripravljen sporeči z EU, ki je tako ali tako samo papirnati tiger?

V politični opoziciji in v medijih, ki nasprotujejo Janševi vladi se širi optimizem, da bo ta ‘mogočna’ EU končno naredila red in Janeza poslala klečati v kot. Seveda je to naivno. Janša se ne bo uklonil, SDS se ne bo spremenila, vladna koalicija bo tudi težko razpadla, če ni že po vseh pretresih, ki so jo doleteli. Naši notranjepolitični boji se bodo le prenesli na evropsko raven. Če se Janša ne bo mogel pogovarjati s socialističnimi in liberalnimi politiki, se bo pač v Višegrajci in če mu bodo francoski ali nemški časopisi zaprli vrata, bo dajal intervjuje madžarskim in poljskim.

Pripadniki slovenske levice, tiste bolj liberalne in one resnično socialistične, so v globoki zmoti, če mislijo, da se bo slovenski predsednik vlade uklonil pritiskom EU ali da ga bodo premaknili kritični zapisi v evropskem časopisju. Motijo se tudi, če mislijo, da bo kritika iz tujine kakorkoli zmanjšala podporo, ki jo uživa stranka SDS.

Verjamemo lahko, da bodo tako naši kot tudi tuji mediji v naslednjega leta imeli kaj pisati. Mogoče bo Janez Janša celo zasenčil Viktorja Orbana kot enfant terrible evropske politike. Bodo imeli vsaj kaj za početi. Razmerij moči to ne bo radikalno spremenilo. Na evropski ravni je Slovenija preveč nepomembna, na domačem političnem prizorišču pa ja tako ali tako že vse jasno in do večjih premikov ne more priti. SDS bo še naprej stranka z največjo podporo, ki pa bo manjša od seštevka podpore opozicijskih strank.

Ob vsem tem je na mestu opozorilo, da na spopad, ki se bo vršil med Janševo vlado in liberalno elito, ki vlada večini Evrope, ne gledamo kot na spopad dobrega in zla. Slovenska levica navdušeno sprejema vse kritike na račun Janševe vlade, ki prihajajo iz tujine in verjamemo lahko, da bodo evropske institucije videli kot svoje zaščitnike. Toda, slika je v resnici bolj motna. Naša evropska domovina ne deluje. Je zelo neučinkovita in ne kaže jasno izražene želje, da bi se spremenila v neodvisnega igralca na globalnem prizorišču. Ne, prav skupne evropske institucije se obnašajo kot podizvajalci ameriškega imperija in nas pehajo v hladno vojno proti Rusiji in proti Kitajski. Ko se slovenska levica navdušuje, da je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na Bledu zbranim predstavnikom slovenske vlade citirala bivšega slovenskega predsednika Kučana, bi se morala zavedati tudi, da gre za eno izmed tistih, ki vodijo povsem zgrešeno zunanjo politiko. EU Rusija sploh ne jemlje več resno in se pogovarja s posameznimi državami članicami, po isti poti gre Kitajska, turški predsednik Erdogan pa je tako ali tako povedal, kaj si o EU misli, ko je von der Leyenovo poslal sedet na kavč, kakor da bi bila nepomembna in poredna šolarka. Hkrati se EU zaganja v vse nasprotnike ZDA in podpira samooklicane predsednike, kakršen je Guaido v Venezueli ali Tihanovska v Belorusiji, ni pa niti sposobna obraniti svojih interesov v državah, kakršna je Iran. To vse so neuspehi te Evropske unije in tudi neuspehi Ursule von der Leyen. Evropska unija je trhla tvorba, v kateri si nekateri nespametni politiki celo drznejo druge članice pošiljati iz povezave, kakor je to Madžarom naredil nizozemski Rutte. Kot da odhod Združenega kraljestva ne bi bil dovolj velik udarec.

Ne smemo niti pozabiti, kaj je ta naša skupna domovima med prejšnjo veliko krizo naredila z Grčijo. Ta liberalna Evropa je zlomila resnično socialistično oblast v Grčiji, bržkone zato, da si nihče ne bi drznil stopati po njihovi poti. Seveda tudi zato, da so rešili nemške in francoske banke, ne glede na ceno, ki jo je politika zategovanja pasov in celo višanja davkov sredi uničujoče krize prinesla navadnim Grkom.

Ko se spopadajo sloni, trpi trava, pravi afriški pregovor. Navadni državljani bi bili lahko žrtev spopada med Janševo vlado in liberalno Evropo. Slovenija je majhna država in na majhne države je pač mogoče pritiskati in jih mučiti na veliko načinov. Glede na to, kako zelo nagnjena je EU k uvajanju sankcij, ki so namenjene predvsem povečevanju trpljenja med navadnim prebivalstvom, kar bi naj čez čas privedlo do zamenjave oblasti, se lahko upravičeno bojimo kakšnega udarca pod pas. K sreči smo kot del Evropske unije le še v položaju, ko lahko takšne udarce tudi blokiramo. Če temu ne bi bilo tako, bi se Madžarski že zdavnaj godilo tako kot Belorusiji. A nevarnosti se vsekakor moramo zavedati. Kot že rečeno, to ni spopad med absolutnim dobrim in zlom in tisti, ki Evropsko unijo zdaj kujejo v nebo, ker se kaže kritična do Janševe vlade, so rahlo naivni glede njene narave. Seveda, prav tako so naivni, če ob tem ne prepoznajo enakih političnih delitev, kakršne imamo v Sloveniji, tudi v drugih evropskih državah. Janez Janša ni eden, Janezov Janš je veliko. Pišejo se Salvini, le Pen, Orban, Morawiecki in tako dalje.