V uredniškem zapisu v Global Timesu, kitajskem časopisu, ki v angleščini pokriva mednarodno politiko s stališča kitajske komunistične partije, lahko beremo o pritiskih ZDA na Kitajsko in Rusijo in o tem, kako ti pritiski obe državi vedno bolj povezujejo.

V zadnjih desetletjih sta Kitajska in Rusija prehodili dolgo pot od konkurentov do tesnih zaveznikov, čeprav svojega odnosa ne imenujeta za zavezništvo, temveč za partnerstvo. V času prve hladne vojne je Američanom uspel veliki met, ko so Kitajsko uporabili kot protiutež Sovjetski Zvezi, v zameno pa so odprli vrata gospodarskemu sodelovanju, ki je po reformah v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja Kitajsko pognalo na pot neverjetnega razvoja. Toda, po propadu Sovjetske Zveze in vzponu Kitajske, sta tako Rusija kot Kitajska postali tarči ameriških pritiskov. V Washingtonu so v teh dveh velesilah vedno bolj videli nevarnost svoji globalni prevladi. Prav ti pritiski so obe državi, ki imata dokaj različna politična sistema, potisnili v tesen objem.

Kažejo se znamenja, da so ameriške politične elite prepoznale ali predvidele staranje in upadanje konkurenčnosti ameriškega in zahodnega načina vladanja in se zelo dobro zavedajo, da niso več sposobne izvesti obsežnih reform. Upajo, da lahko ustvarijo nasprotovanje, s katerim bodo nasilno vzpostavile mednarodni sistem, kateremu bodo dominirale zahodne države, pri tem pa izključijo Kitajsko in Rusijo. S tem bi ohranile ameriško hegemonijo z obstoječo gospodarsko in tehnološko prednostjo zahoda. Upajo, da se bo ta novi vzorec razvil skozi konflikt za konfliktom s Kitajsko in Rusijo.

Tu je vsa resnica nove hladne vojne. V Washingtonu se zavedajo, da Kitajska ogroža njihovo globalno prevlado. Imperij je na smrtni postelji. Vedno bolj je jasno, da tehnologija barvnih revolucij, s katerimi se uničuje sovražne režime in nadomešča s poslušnimi, hkrati pa uničuje potencial držav, da ogrozijo ameriško prevlado, ne deluje vedno, sploh pa nič ne kaže, da bi bila uspešna v Rusiji in Kitajski. Še posebej ne v Kitajski, ki je izgradila spletni in medijski zid in dokaj uspešno preprečuje širjenje razdiralnih idej znotraj svojih meja. Rusija ji na tej poti vedno bolj sledi. Vroča vojna proti Rusiji in Kitajski je zelo tvegana in lahko privede do vojaškega poraza ali do popolnega fizičnega uničenja, zato je najboljša opcija, ki ZDA ostaja, širjenje nezaupanja do obeh držav.

Cilj je preprost. Svet razdeliti na dva dela, ki se bosta sovražila. Če ZDA ohranijo svojo prevlado v večini sveta, so že dosegle svoje. Le Slovence, Filipince, Avstralce, Indijce, Špance in tako naprej, morajo prepričati, da je Kitajska sovražna sila in da se morajo ogibati trgovanja z njimi. Poljake in Litvance jim niti ni treba kaj posebej prepričevati, da je Rusija grožnja in da se morajo podvreči diktatu Washingtona, če želijo preživeti.

Izgub polna pot čaka vsako zahodno državo, ki bi jo prepričali, naj prekine odnose s Kitajsko. Najboljša opcija je uravnotežen odnos z ZDA in Kitajsko, brez da bi odprto užalili ZDA in se ob istem času izognili konfrontaciji s Kitajsko. Prav tako bi bilo v interesu teh držav, da ne okrepijo, temveč omilijo svojo konfrontacijo z Rusijo.

To je dober nasvet, a za šibkejše države zelo težko izvedljiv. ZDA bodo uporabile vsa sredstva, da konsolidirajo svoj blok in majhne države bodo morale pač izbrati eno ali drugo stran. V vsakem primeru bodo utrpele določene izgube. Večje države, dober primer je Nemčija in sodelovanje v projektu Severni tok 2, se lahko takšnim pritiskom bolje upirajo. Kar se tiče Evropske unije, ja jasno, da gre za trhlo silo, ki se še bolj kot številne države članice podreja ZDA in njihovim interesom.

V novi hladni vojni bomo bržkone videli oboroževalno tekmo, a bolj kot ne se bo spopad odvijal v državah, ki jih bosta obe strani hoteli pridobiti za svoje zaveznike. To bo propagandna vojna, to bo gospodarska vojna, to bo tudi diplomatska in obveščevalna vojna, uporabljena bo tehnologija barvnih revolucij in v nekaterih primerih bo prišlo do nepsrednega posredovanja in odstranitve neposlušnih političnih elit posamezne države.

Zaključimo lahko, da za ZDA spopad s Kitajsko in Rusijo v resnici ni nočna mora, ampak edina realna možnost, da ohranijo svojo prevlado vsaj v delu sveta. Washingtonu bo razdeljen svet le koristil, saj bodo tako lahko preprečili, da vedno bolj napredni kitajski izdelki s tržišča ne izrinejo ameriških in da se zaradi ekonomske odvisnostni vedno več držav začne bolj povezovati s Pekingom.