‘Po pol leta in ob vse hitrejšemu slabšanju epidemološke slike lahko torej potegnemo črto in ugotovimo, da tretja Janševa vlada ni kos nobenemu izmed izzivov, ki so pred Slovenijo’, je v včerajšnjem Delu zapisal Luka Lisjak Gabrijelčič. Ocena, ki se radikalno razlikuje od velikodušnega razmetavanja hvale podpornikov koalicije, ki mislijo, da se je s tretjo Janševo vlado končno razjasnilo nebo in da je Slovenija v trenutku naredila vse to, kar ni bilo storjeno pod vsemi vladami od padca druge Janševe vlade naprej.

Ocenjevati delovanje vlade v času hude zdravstvene krize, katere posledice so občutne tudi v gospodarstvu, je težko. Prioritete so vsekakor drugačne in težko je z zornega kota levice nasprotovati očitno socialističnim prijemom reševanja gospodarstva in državljanov, zaradi česar se bomo seveda močno zadolžili. Namreč, težko verjamem, da bi vlada Marjana Šarca, če bi bila odgovorna, delovala kaj prida drugače, razen da bi mogoče nekaj več denarja namenila tistim, ki jih trenutna vlada iz čisto ideoloških razlogov skuša zaobiti. A če bi Janez Janša ponovil napako iz prejšnje, finančne krize in bi začel s politiko varčevanja, bi nam zdaj vsem šlo mnogo slabše. Vsaj te lekcije se je očitno naučil.

Je ta koalicija trdna in kako dolgo utegne vzdržati? Napovedovati njeno usodo je zelo nehvaležno. Nenehni napadi opozicije, medijev in raznih aktivistov so povsem spodkopali podporo SMC-ju in DeSUS-u in še povečali moč predsednika vlade in njegove stranke. Obema strankama, ki sta sodelovali v Šarčevi vladi, se na volitve ne more preveč muditi, ker to lahko pomeni njun izbris, sam predsednik vlade pa je očitno toliko velikodušen, da se v preostalem času da še zelo veliko pridobiti.

‘V pol leta se je jasno pokazal modus operandi največje vladne stranke, predvsem pa nemoč manjših koalicijskih partneric, da brzdajo njene ekscese. Ta nemoč je strukturne narave. Detanta med Janšo in Toninom omogoča, da ima desnica znotraj koalicije večino, s katero na vladi lahko brez težav izglasuje, kar hoče. Pri takšnem razmerju sil Desus in SMC ne moreta opravljati nikakršne vloge protiuteži, za katero bi tako ali tako morala imeti vrednostno in nazorsko konsistenco ali vsaj politično vizijo, kakršne, kot interesni kliki, pač ne premoreta’, piše Gabrijelčič.

Ne le, DeSUS in SMC, tudi NSi ni v kdo ve kako bleščečem položaju. S Toninom jim ni uspelo povečati podpore in ostajajo v vlogi satelita mnogo močnejše SDS. Očitno ne vedo ravno, kaj na storijo. Če vztrajajo v koaliciji, lahko sodelujejo pri vladanju, kar pomeni ne le izpolnjevanje programa, ampak postavljanje svojih kadrov na pomembne položaje, nekaj kar je še kako pomembno v političnih igrah. Ne gre namreč samo za vrednote in obljube volivcev, gre tudi za čisto osebne ambicije posameznikov, ki so del strank. Po drugi strani bi bolj konfliktna vloga NSi s seboj prinesla tveganje, da bi jih ob dominaciji celotnega desnega dela političnega prostora s strani SDS veliko ljudi imelo za izdajalce in jim obrnilo hrbet. Prodor na politično sredino je tudi zelo tvegan, saj je tam že dovolj strank in težko verjetno je, da bi liberalno volilno telo podprlo klasično konservativno stranko, kakršna je NSi.

Petkovi protesti se nadaljujejo, brez da bi se jih trenutna oblast še bala. Opozicijske stranke si niso na jasnem, kako naj v tej sestavi Državnega zbora postavijo neko novo vladajočo koalicijo, če je bilo prej pod Šarcem toliko notranjih nesoglasij in spopadov, ki so redno prihajali v medije in tam nižali podporo in zaupanje v vlado. Čisto mogoče je, da si opozicijske stranke niti niso na jasnem, kaj bi prinesle predčasne volitve in ali jim bi te v tem trenutku, oziroma v naslednjih mesecih, sploh bile v interesu.

Smo v položaju, ko se zdi, da je več možnosti, da Janševa koalicija preživi do rednih volitev, kot da se sesuje zaradi notranjih razprtij, a težko je vedeti zagotovo. Kot rečeno, napovedovati usodo koalicije je zelo nehvaležno. A če bo ta vztrajala, lahko pričakujemo, da bodo razmerja še kar nekaj časa ostala enaka. SDS si bo skušala podrediti čim več državnih sistemov in pri tem ji ne bo mar, s kakšnimi ljudmi bo to storila. V prihodnosti nas utegnejo doleteti še številna negativna presenečenja. NSi bo v hudi dilemi, kako se vendarle okrepiti znotraj te koalicije in bo tipala za rešitvami. SMC, kot stranka na smrtni postelji, bo bolj kot ne skrbela le še za preostanek svojega članstva, ki ga res ne more biti več veliko in je bržkone v bistvu sestavljeno iz nekaj poslancev, ministrov in vrha same stranke: se pravi, poskrbeli bodo za svoje koristi in bati se je, da v primeru bolj radikalnih sprememb ne bodo zmožni delovati kot liberalna zavora in branik posegom v delovanje sistemov, ki jih preko ministrov obvladujejo. DeSUS bo prav tako vztrajala tako dolgo, dokler se bodo izpolnjevale njihove zahteve. Odnos med njimi in Janšo bi se utegnil močno poslabšati le, če le ta ne bi upošteval njihovih zahtev za odstranitev Aleksandre Pivec z mesta kmetijske ministrice in podpredsednice vlade, a ne zdi se ravno racionalno, da bi predsednik vlade na tej točki skušal kljubovati svojim partnerjem. Le nekaj časa je potrebno, da se vse izpelje, mogoče celo tako, da Pivčeva dobi kakšno drugačno vlogo in je volk na koncu sit in koza cela.

Kakšne bodo posledice nadaljnega delovanja te vlade? Gabrijelčič meni, da obstaja resnična nevarnost Orbanizacije Slovenije in s tem se gre le strinjati. Ob tako močni SDS in tako šibkih koalicijskih partnerjih in ob nezmožnosti opozicije, da karkoli spremeni, bo razvoj šel h krepitvi Janševe vladavine. Pričakujemo lahko trenutek, ko bo velik del politične desnice po Orbanovem vzgledu začel slaviti iliberalno demokracijo kot nekaj, kar moramo posnemati. Vsi vemo, da je vsakodnevna propaganda proti liberalizmu, že prisotna in zelo močna. Kakor Orban, tudi velik del slovenske desnice ostro nasprotuje migracijam, nadnacionalnim institucijam, liberalnemu pouku v šolah in tako naprej. Obrat k Višegrajski skupini in posnemanje Madžarske in Poljske je ob tem čisto logična izbira.