Skozi preteklost se skuša obvladovati prihodnost. To ni nič novega in Slovenija ni nobena izjema. Politična desnica obračunavanje s Titovo Jugoslavijo zlorablja za napade na politično levico in jo skuša predstaviti kot naslednika totalitarne ideologije, kateremu ne gre zaupati. Slovenska levica se na to pogosto odziva z nagonsko obrambo prejšnjega režima in s hvalo vseh njegovih dosežkov.

Na koncu dneva je veliko vprašanje, ali ima to sploh kakšen učinek na politična razmerja sil, saj je jasno, da je odnos Slovencev do pretekle zgodovine večinoma presenetljivo dober. Ljudje pač radi lepše slikajo preteklost, kakor je ta v resnici bila. Navsezadnje so tedaj bili mladi. Toda, mar mora sodobna slovenska levica res živeti v preteklosti, jo oboževati, jo braniti? So ji lahko izkušnje izpred pol stoletja sploh v kakšno korist, zdaj v letu 2020, ko je svet zelo spremenjen?

N’Toko v zapisu v Mladini, pod naslovom Ukradena zgodovina, misli naslednje:

Vprašajmo se, komu koristi prepričanje mlade generacije levičarjev, da je bila njihova država nekoč brutalna diktatura. Komu koristi, da se morajo današnji antifašisti odmikati od tiste generacije antifašistov, ki je dejansko premagala fašiste? Komu koristi, da današnji socialdemokrati zaničljivo govorijo o dosežkih Partije, ki je zgradila stotisoče stanovanj, bolnišnice in šole? Komu koristi, da današnji protirasisti ne vedo ničesar o tem, da so njihovi predniki vodili največjo protirasistično koalicijo v zgodovini? Komu koristi, da je ime organizacije, ki je nekoč povezala milijone ljudi različnih narodnosti v skupni boj, danes žaljivka, s katero obmetavajo lokalne šerife?

Da, prav ima. To lahko koristi desnici, toda ne gre zanemariti, da moderna levica, moderni socialisti ne razmišljajo enako, kot so vladarji pokojne Jugoslavije. V naših časih je spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje svobode posameznika, na mnogo višji ravni. Če bi Tito vstal iz groba in skušal restavrirati svojo Jugoslavijo, bi ga večina levice bolj težko pri tem podprla. Ne, živimo v novem času in temu se moramo prilagoditi. Priznati napake in najti boljše rešitve. Gledati moramo naprej in ne nazaj. To seveda ne pomeni, da moramo brez boja predati to bojno polje nasprotnikom, ki bi z manipulacijami, tako kot piše N’Toko, v resnici Jugoslavijo želeli naslikati kot en veliki gulag, s tem pa hkrati opravičiti svoje sodelovanje s fašizmom in zatiranje politične levice tukaj in zdaj. Nenehno moramo poudarjati resnico in zavračati enačenje fašizma in komunizma. Tako ali tako del politične desnice verjame, da s fašizmom ni nič narobe in bi po vzoru nekaterih držav vzhodne Evrope najraje paradiral z znamenji nacistične vojske in ponavljal že zdavnaj zavrnjene zgodbe o globalnih zarotah. Prej so vsega krivili Jude, zdaj so na vrsti kulturni marksisti. No, nobeno naključje seveda ni, da je Soros Jud.

O strateški zgrešenosti takšnega prevzemanja desničarskega vokabularja ni vredno izgubljati besed … očitno bodo vedno obstajali ljudje, ki menijo, da bodo nekako ukanili Janšo s tem, da bolj vestno obsojajo komunizem, kot ga on. Toda primerjave Janše s Titom, ki jih danes prostodušno izrekajo levičarji, na žalost niso le stvar njihove slabe politične presoje. Takšne izjave so namreč le posledica izgubljenosti slovenske levice, ki je bila odrezana od teoretskega in organizacijskega izvora in brez jasnega cilja slepo pograbi vsak nov politični trend – tudi ko ta prihaja z desne. Slovenska levica ni več zmožna misliti svoje preteklosti, se učiti iz dosežkov in napak … sama o sebi lahko zgolj ponavlja desne puhlice ter izvaja ritual nikoli zaključenega distanciranja od »zločinske preteklosti«. In ker sprejema premiso o absolutni zavoženosti vsega, kar so storili njeni predhodniki, nima na kaj biti ponosna. Desnica si bo lahko večno prisvajala vse dosežke komunizma, levica pa se bo večno opravičevala za njegove primanjkljaje. In če že drži, da se je kulturnobojnih debat z desnico bolje izogibati, hkrati postaja jasno, da se moramo na levici zavoljo lastnega preživetja resneje spoznati z našo politično preteklostjo.

Da, levica se mora spoznati s svojo preteklostjo. Poznati mora svoje temelje, navsezadnje je poznavanje zgodovine vedno pozitivno, da ne govorimo o teoretskih temeljih politične ideologije, brez katere sploh ne gre. Mora se tudi znati braniti in tu dam N’Toku prav. A po drugi strani ni nič narobe, če zna levica tudi obsojati pretekle napake, celo zločine, ki so se nedvomno dogajali. To ne pomeni, da je bilo vse, kar so predhodniki naredili, absolutno zavoženo, kot se izrazi N’Toko. Pomeni le, da vse ni bilo prav in da je treba to predelati in iti naprej.